BLOG: S KOLESOM ČEZ PATAGONIJO

ERIK ŠTURM IN MANJA PEČKAJ

 

Sedaj se še bolj zavedava, kako te lahko veter v hrbet kar ponese naprej, kako te veter v bok prestavlja po cesti, seveda pa se zavedava tudi, kako zelo te lahko veter v glavo ovira. Jasno nama je, zakaj se na tem delu poti veliko kolesarjev ob močnem vetru odloči za stopanje ali avtobusni prevoz.

Gonjenje kolesa v veter ni samo fizično, ampak tudi psihično zelo težek šport. Kolesarjenje je še toliko bolj mentalno naporno, ker se ob neverjetnem napenjanju proti vetru okolica ure in ure ne spremeni, tako imaš res občutek, da danes nisi nič prekolesaril.

Ima pa ta pusta okolica brez civilizacije posebno prednost. Ob cesti naju stalno spremlja živalsko kraljestvo. Opazujeva, kako gvanako brez napora z mesta preskoči dvometrsko ograjo, kako se pasovec zažene čez cesto, medtem ko vneto vohlja in obrača svoj nosek v vse smeri, kako se za nama prav zvedavo obračajo dolgi vratovi nanduja (ptica podobna noju). Včasih prestrašiva kakšnega zajčka, ki se hrani v bližini ceste, cesto nama zapirajo tudi lisice, ki iščejo prav take zajčke.

Spet sva dobila en drugačen, nov pogled, na že znano Patagonijo.

 

 

Torek, 3.1.

Zaradi slabega vremena sva si privoščila se en dan počitka v El Chaitenu.

Dan sva porabila predvsem za manjša popravila. Zašila sva kolesarske rokavice – nekaj tako ozkega ne mora dolgo zdržati, če neprestano vlečeš čez preznojene roke. Zakrpala zemljevid – ne razumem zakaj, ampak kljub temu, da stoji v vodoodporni srajčki in ga prepogneva enkrat na 14 dni (ko prideva do konca zemljevida 🙂 ), je razpadel na prafaktorje! Skoraj en cel selotejp kasneje pa je bil kot nov!

Po dobri večerji sva se že tradicionalno sprehodila po mestu. Izgovor, da pretegneva noge, ampak oba sva dobro vedela kam greva. Vsak večer sva “cisto ponesreči” zašla v bližnjo pekarno po veelik kos okusne pite.. 🙂

 

 

Sreda, 4.1.

Danes zjutraj se je zgodil čudež – jutro brez oblačka!

To je res čudež v mestu El Chaiten, kjer so taki dnevi redki in dragoceni kot biseri… Zakaj sem bila vremena tako vesela? Moja velika želja je bila videti Fitz Roy prav od blizu. Ampak po enem tednu slabega vremena sem že kar obupala, da se bo sploh kdaj otresel oblakov. Pa se je sonček prikazal ravno na moj rojstni dan!

Takoj naju je sonce odneslo iz šotora proti Laguni de los Tres – razgledni točki na mogočno goro. Seveda pa nisva bila edina, ki sva čakala tako priložnost! Cele kupe turistov se je podajalo na isto pot. Za še lepše vzdušje je poskrbel sneg, ki je ponoči pobelil vse bližnje hribe. Kakšno snežinko je veter prinesel tudi prav do naju. Ko sva prispela na vrh, se nama je odkril prečudovit razgled na Fitz Roy in celotno pobočje, ki se vzpenja visoko v nebo nad ledeniškim jezerom. Prelep dan sva izkoristila za skiciranje in fotografiranje.

Popoldan sva se vrnila v kamp in si privoščila rojstnodnevno kosilo, pohane zrezke s pečenim krompirčkom. Za sladico sva spekla čokoladno torto z manjarjem (neka izjemno dobra južno ameriška karamelna krema) in nazdravila s pivom. Mmmmm…

 

Četrtek, 5.1.

Po 11 dnevnem stagniranju v El Chaitenu sva se končno odpravila na kolo. Jutranje priprave so trajale celo večnost, saj sva morala izvesti veliko reorganizacijo iz “treking odprave” nazaj v “kolesarsko odpravo”. Nič več ne škrtariva s prostorom, saj drugače le čas izgubljaš. Razprostrla sva svoje stvari čez pol kamping zelenice, ne da bi se zmenila za zaspano-začudene obraze, ki so mimo naju tavali do jutranjih opravil. Dobri dve uri kasneje sva po dolgem času spet usedla na natovorjena kolesa in odrinila proti El Calafatam.

Prvi kolesarski dan na območju, znanem po močnem vetru, nama je šel kot po maslu. Naredila sva rekordnih 124km (v katero smer je veter pihal prvih 90km vam pa ne izdam 😉 Na poti sva si krajšala kolesarske urice z razgledi na sinje modro jezero, ki se je počasi vilo ob cesti.

 

 

Ne vem ali so povsod ljudje tako dobri do kolesarjev, a tu je pravi čudež!

Ustavila sva se za kosilo ravno ob parkiranem avtu. Gospod nama je skoraj brez besed podal flaško z ledeno vodo (oz. led v flaši z malo vode). Po kratkem klepetu sva se zahvalila in usedla k najini malici. Za nama je prišel s polno vrečo sočnih, zrelih češenj. Prosil za eno vrečko in nama jih začel trositi toliko, da ga je Erik moral prav ustaviti. Še dva dni sva se sladkala z njimi.

Po osvežilni malici sva krenila naprej in zgodaj zvečer prispela do znane “pink house”. Na tem območju je zelo puščavno in zavetrja za šotor so redka, tako kolesarji hitro izkoristimo dobro priložnost zatočišča. Mimoidoči kolesarji so nama jo predlagali in morava reči, da sva prav hvaležna. Ob cesti stoji velik zapuščen objekt, kjer že od leta 2011 kolesarji iz vsega sveta iščejo zatočišče.

Tukaj sva se  pridružila dvema Nemcema in skupaj smo si prisvojili ta kolesarski raj. Stene so polne kolesarskih zgodb iz vsega sveta, okolica pa je pusta, le majhna rečica in poljske miške so nam delale družbo.

 

Petek, 6.1.

Zgodaj zjutraj sva odrinila na pot. Veter danes ni bil tako prizanesljiv do naju, kot včeraj. V večini časa sem se skrivala za ali ob Eriku in počasi sva se prebijala naprej.

Pokrajina je cisto drugačna, kot na Čilenski strani. Vse, kar te spremlja na stotine kilometrov je peščena zemlja, s šopastimi travami in občasnimi nižjimi grmički.

 

 

Družbo ob cesti so nama delali le lačni gvanaki (gorski sorodniki lame), ki so svoje dolge vratove prav počasi obračali za nama. Zgodaj popoldan sva prispela do zelo lepega prostora ob reki in se kar utaborila. Rinjenja v veter je bilo dovolj za en dan in prav nikamor se nama ne mudi. Privoščila sva si sproščeno popoldne, z manjšim rutinskim pregledom koles, posedanjem na soncu in kuhanjem.

 

Sobota,7.1.
 V upanju, da je zjutraj tudi veter zaspan, sva zelo zgodaj švignila proti cilju – El Calafate. Neverjetno! Stalen veter na tem območju bi nama pihal  nasproti, a z jutranjim čudežem se je veter obrnil in naju potiskal čez zadnje kilometre. Zgodaj sva prispela v veliko mesto El Calafate. Okrepčala sva se v butični pekarnici, opravila obvezne nakupe in se podala naprej.
Ta del poti sicer ni potovanje proti jugu, vendar sva naredila rahel ovinek, da si ogledava zelo znan ledenik Perito Moreno. Popoldan sva prišla do mostu čez reko, tik pred vhodom v nacionalni park. Tam  sva zopet srečala nemca. S skupnimi močmi smo “preskočili”ograjo in šotorili na zelo idiličnem prostoru ob reki.
Poučila sta naju o Calafatskih borovnicah, ki smo jih skupaj zobali iz bljižnih grmov. Z Erikom sva, kot lačna kolesarja, že opazovala te grmičke, vendar zaradi trnjev in previdnosti nisva upala kar poskusiti. Moram rečt, da so odlične! Erik je nekje prebral, da kdor jih poskusi, se vrne v Patagonijo. Hitro sem pojedla se eno pest 🙂

 

 

Nedelja, 8.1.

Danes sva se odpravila proti Peritu Morenu. Nisva se mogla niti odločiti, če bi ga sla pogledat ali ne, ker naju zelo turistične točke bolj odbijajo kot privlačijo, vendar nama ni zal! Pot te popelje cisto pod sprednjo steno ledenika, ki se na nekaterih mestih vzpenja tudi do 70m visoko. Opazne so razpoke, ki so nastale s stalnim premikanjem ledenika. Le ta se premakne okoli 2m vsak dan.

To je tudi razlog za stalne močne poke, ki sporočajo, da se je del ledenika odkrušil in padel v vodo. To sva videla tudi na lastne oči. Del ledenika se odlomi v vodo, za njem pa se sproži ogromen pljusk in kupica velikih valov. Ledenik je zanimive belo modre barve z mnogimi visokimi špicami.

Popoldan sva se vrnila v El Calafate, kjer sva tudi šotorila v kampu.

 

Ponedeljek, 9.1.

Danes sva si privoščila len dan v mestu. Mesto samo je precej turistično, vendar je veliko kar hkrati pomeni, da je tudi kar nekaj domačinov. To pripelje do zanimivega ekstrema. Stvari, ki so vsakodnevne in so namenjene tako turistom kot domačinom so lahko dostopne in tudi cene so celo manjše kot v bolj severnem El Chaitanu (čeprav načeloma drži, da bolj južno kot greš, dražje je). To velja predvsem za hrano v trgovini in v Argetini zelo priljubljene pekarne z drobnim kruhovim pecivom.

Če pa gledaš spominke ali druge stvari, ki jih rabijo predvsem turisti pa je predvsem druga zgodba. Midva, na primer sva kupovala plinsko bombo. V Čilu sva kupila veliko bombo za približno 5 do 8€. Tu so se prodajale majhne za 12€, točno take, velike kot sva jih kupovala prej, pa so prodajali po 22€! Kar je seveda nezaslišano in tako trenutno kuhava kar z medicinskim alkoholom. Neverjetno, kako te lahko južnoameričani kdaj šokirajo!

Drugače sva imela prav lep dan. Sprehodila sva se tudi do bližnjega jezera, kjer naj bi se zbirali flamingoti. Nekaj podobnega njim sva iz razdalje celo opazila, vendar jih ni bilo prav veliko. Jezero pa je bilo vseeno zanimivo, s svojo značilno modro barvo in travnato peščeno plažo.

Preostal del dneva sva v večini preživela v kampu in izkoristila njegove prednosti – res vroč tuš, velika korita za pranje perila, elektriko in seveda wifi.

 

 

Torek, 10.1.

Danes zjutraj sva prejela težko pričakovan mail, ki nama je rahlo spremenil načrte. Naj razložim:

V El Chaitenu sva okoli Božiča ugotovila, da res čisto prehitro potujeva in da morava nekaj spremeniti, drugače bova zadnje tri tedne zmrzovala v super dragi Ushuaiji. Tako sva se lotila projekta, o katerem sva že nekaj časa sanjarila – iskanje prostovoljnega dela na patagonijski kmetiji.

V zameno za posteljo in hrano ljudem na kmetiji pomagaš za določen čas pri njihovih vsakodnevnih opravilih. Od vedno naju je zanimalo, kako ljudje tukaj dejansko živijo in to se nama zdi idealen način, da to tudi izveš. Po večdnevnem pošiljanju mailov in čakanju na odgovore sva že skoraj obupala, vendar sva danes dobila pozitiven odgovor. Na farmi s 3500 ovcami, 100 konji in prenočitvami rabijo najino pomoč!

Erik bo pomagal pri sezonskih zunanjih opravilih (trenutno pripravljajo hrano za konje), jaz pa bom delala lažja opravila, po potrebi bom tudi sobarica in pomagala v kuhinji. Komaj čakam, da izvem za vse njihove skrivne recepte slastnih argentinskih pojedin! Erik mi je že ukazal, da moram vse skrbno zapisovati, da bomo kaj poskusili tudi doma.

Takoj sva se lotila načrtovanja najinega premika na kmetijo. Ta je približno 300 kilometrov severno od El Calafat, kjer se trenutno nahajava. Ker naju pričakujejo čim prej, cene avtobusov pa so vrtoglave, sva se odločila za štopanje. 🙂

 

 

Sreda, 11.1.

Danes sva odpravila novemu izzivu naproti. Najina ljuba jeklena konjička sva s težkim srcem pustila v kampu v El Calafatah in poskusila srečo pri stopanju proti kmetiji.

Dan se je že začel zelo dobro. Iz Erikove strateško izbrane točke naju je po nekaj minutah že pobral avto in odpeljali smo se mimo gruč štoparjev najinemu cilju naproti. Po 30 km so se naše poti razšle, tako sva štopala naprej. Kaj kmalu naju je naložil poltorovnjak (pick up truck) in naju kar v zunanji prikolici peljal naslednjih 90 kilometrov.

Ves ta del poti sva potovala nazaj po isti poti, ki sva jo že prekolesarila. Moram reči, da dolge ravnine iz avta niso videti tako zelo dolge kot na kolesu, klanci so občutno manj strmi in tudi pokrajina se ti ne zdi neskončno enaka, ampak se hitreje spreminja.

 

 

Prispela sva do križišča, od katerega bolj severno nisva potovala po isti poti. Tam pa se je zataknilo. Ob cesti se nas je nabiralo vedno več štoparjev, avtov pa je bilo vedno manj. Ne vem, če je v najino smer peljalo 5 avtov v eni uri, ustavil pa ni prav noben. Da pa je bilo čakanje se bolj mučno je pihal tako močan veter, da te je pri sunkih kar premikal z mesta. Seveda pa ti je pihal naravnost v obraz, če si gledal v smeri prihajajočih vozil.

Po štirih urah čakanja sva celo doživela premik za 30 kilometrov, vendar to je bilo pa tudi to od dneva. Ob devetih zvečer sva vsa skrušena obupala in se odločila da ujameva nočni avtobus do najine farme. Ta je okoli pol enajstih le prišel in tako sva se po dolgem dnevu premaknila na toplo. Do kmetije sva prišla ob dveh ponoči. Najine naglavne lučke niso osvetlile nobene majhne hiške s posteljo, kot nama je bilo obljubljeno. Tako sva zlezla kar na prikolico za seno od enega zelo starega tovornjaka, razgrnila neverjetno tople spalke The North Face in zaspala pod milim nebom.

 

 

Najin premik na kmetijo je tudi razlog, da se vam dalj časa nisva oglasila. Sva pa skrbno dokumentirala vse, kar se nama je tam zgodilo. V prihodnjih dneh bova z vami seveda vse tudi delila! Tako da ostanemo na liniji!

Pa seveda en lep pozdrav vsem nazaj domov! 😉