BLOG: S KOLESOM ČEZ PATAGONIJO

ERIK ŠTURM IN MANJA PEČKAJ – Bovec, Slovenija

 

Četrtek, 12.1.

 

Danes sva se zbudila zgodaj. ”Firbec” nama ni pustil spati! Hitro sva zapustila staro prikolico in se podala do kmetije Santa Thelma, ki se nahaja približno 50 km severno od mesta Gobernador Gregores.

Tam sva v pričakovanju čakala prvo zbujeno dušo. Kmalu se je ”primajal” lastnik in nama vse razkazal.

Za delavce je urejena majhna hiška s kuhinjo in pečko na drva. Tuš je ena velika kanta, v katero natočiš vročo vodo, na dnu pa ima majhen tuš, skozi katerega teče voda, ki jo seveda pogreješ na štedilniku. Vsa hrana je v konzervah ali vrečkah, skrinja pa je polna jagenjčka, najde pa se tudi kak kos pujsa, krave ali gvanaka.

Najin urnik izgleda nekako takole: od 9.30 do 13ih se dela, potem se gre na kosilo, ki ga pripravi lastnik. Počitek traja do 15ih, nato pa se še za dve urici vrneva na delo. Večerjo si pripravljava sama, pomagava pa si lahko s konzervami in polno skrinjo jagnjetine, ovce in gvanaka. Sveže zelenjave in sadja skoraj da ni, tako so glavne priloge stročnice (leča, fižol in čičerika) ter makaroni in riž (ravno tako kot na kolesarjenju).

Delo je zelo raznoliko. Vrti se predvsem okoli priprave hrane za živali in čiščenja za njimi, ter popravila razno raznih stvari in orodja. Farma je drugače lepo urejena s starinskim pridihom. Stvari so porihtane, vendar kar iznajdljivo in skromno. V bližini je 5 konj in 50 ovc. Ostale živali so dlje stran in za njih skrbi ”gaučo”. Pri hiši kokodakata tudi kokoški, dve mucki se prav leno smukata okoli, pred hišo pa razigrano tekata kužka.

Po zajtrku sva hitro dobila prva opravila –  Erik je zamenjal gumo, jaz pa sem prebarvala neke cevi. Popoldan pa je Erik pletel stene iz vej, da ustvari zaščito proti vetru. Zame pa je gospod ugotovil, da znam šivati in me hitro zaposlil. Zašila sem dve luknji na šotoru, kar je trajalo celo večnost. Zakaj? Zato, ker je bil šotor postavljen in sem morala za vsak vbod z iglo lest v in iz šotora. Nato sem šivala jahalni pas – če lahko nečemu kar vključuje uporabo žeblja, kladiva in klešč rečeš šivanje! Vse te pripomočke namreč rabiš, ko se spopadaš s šivanjem debelega usnja – kar sem se danes naučila.

Zvečer sva si spekla kruh za zajtrke v pečki na drva – dolgotrajno opravilo in utrujeno omagala.

 

 

 

Petek, 13.1.

En dan na kmetiji in že sva sama! Lastnik je peljal otroke na letalo, za kar rabi dva dni, naju pa pustil kar sama s kupom dela.

Hitro sva se lotila opravil. Erik je kosil travo za konje s koso, jaz pa sem pred njim s srpom iz trave odstranjevala ves pikast plevel. Preden sva začela, pa sva seveda morala staro in zdelano koso še poklepati – česar se je Erik lotil zelo uspešno, glede na to, da je kaj takega počel prvič v življenju.

Mislim, da se bova tu se marsičesa lotila prvič v življenju in se morala nekako znajti po svoje. No, mislim, da nama je šla košnja trave odlično od rok. Pri pripravi kosila pa sva se spopadla z novim izzivom – lastnik nama je pustil kos svežih gvanakotovih jetrc. Tudi te sva pripravljala prvič v življenju in moram reči, da so bile odlične! 🙂

 

 

 

Sobota, 14.1.

Dan sva začela že rutinsko. Po hitrem zajtrku sva se vrnila k košnji trave in plevela. Dan je potekal povsem mirno. Eriku so pot prekrižali le majhni zajčki, ki so iz visoke trave skakali na plano in bežali pred koso. Tako so bili zmedeni, da sploh niso vedeli, kam naj grejo. Po kosilu se je Erik vrnil k košnji, jaz pa sem grabila travnik in ga čistila konjskih iztrebkov.

Ja, dalo bi se dan tudi lepše preživet, ampak ni bilo hudega. Zvečer sva si privoščila pravi argentinski asado – jagenjčkova rebra pečena na zaru. Mmmm…

 

 

Nedelja, 15.1.

Kaj sva počela danes? Lahko bi se reklo, da sva danes bila oba cel dan v dreku. 🙂

Vem, kako se to sliši, ampak se nič ne hecam. Celo dopoldne sva grabila konjske iztrebke, saj mora biti ob hiši zelenica brez napake s štirimi prelepimi konjički, da se lahko turisti zasanjano zagledajo vanje. Kupi njihovih iztrebkov pa se skrivajo ob ograji.

Popoldan je prišel lastnik z novico, da prihajajo novi gosti. Tako sem se izognila pomoči pri čiščenju travnika in raje pripravljala sobe za nove goste. Hotel je res lepo urejen. Sobe so zasnovane kot podeželske sobice, z malo starinskega pohištva in redkim, precizno izbranim okrasjem, kot so okrasne steklenice in podkve. Opremljeno je v rustikalno minimalističnem slogu.

Zvečer sva se lotila kuhanja. Ko imaš na izbiro le določen nabor hrane, ki je vsak dan isti, moraš vsakič znova uporabiti domislijo pri kuhi, da ni ravno vsak dan ista pasta 🙂 . Pripravila sva si nekaj podobnega pici. Spekla sva jo kar v ponvi, naložena je bila s paradižnikovo mezgo, tuno, čebulo in ostankom sira. Po celem dnevu dela, je bila odlična!

 

 

Ponedeljek, 16.1.

Danes sem dobila potrditev, da včasih pa ni slabo biti ženska! Zakaj? Jaz sem danes dopoldan preoblačila postelje, medtem ko je Erik pucal drekce – ja, ta travnik je ogromen in po treh dneh čiščenja je končno osvobojen  nesnage. Popoldan pa sem na vrtu, grahku delala oporo iz vej.

Erika pa je čakala težka preizkušnja. Z lastnikom sta imela koline dveh jagenjčkov. Misel na to mu ni bila najbolj všeč, vendar lastnik je rekel ” takšno je tukaj življenje” in tako sta se lotila. Ampak pravi, da sploh ni bilo tako hudo. Lastnik je naredil najtežji del, ostalo pa je pokazal Eriku, ki se je počasi izuril.

Prišel pa je tudi nov prostovoljec iz Francije. Tako sta drugo ovco z Erikom sama obdelala. Za večerjo smo poizkusili novo pridelano meso. Spet sva jedla nekaj novega – srce.

 

Torek, 17.1.

S prihodom novega prostovoljca Vincenta sem jaz kot ženska ostala za bolj “ženska” dela, Erik pa je pri moških opravilih dobil novega pomočnika.

Jaz sem pomagala pri čiščenju hotelskih sob, kuhanju in urejanju okolice. Erik in Vincent pa sta pokupčkala posušeno krmo za konje ter izolirala prostor za druženje kar ovčjimi kozami – s temi so tu izolirane tudi vse strehe in podobno.

 

 

Sreda, 18.1.

Po šestih delavnih dneh sva si z Erikom prislužila prvi dan počitka. Seveda sva se ravno danes zbudila zelo zgodaj in nisva točno vedela, kaj bi počela. Privoščila sva si umirjen dan, z mnogimi majhnimi opravili kot so pranje perila, čiščenje šotora, eksperimentiranja v kuhinji in podobno.

Popoldan sva se podala na najvišjo točko farme – po hribčkih se sprehodiš do več metrske navpične stene iz kamenja. Povzpela sva se čez njo, in na vrhu se ti odpre nova ravnina, ki teče v nedogled. Zelo nepredstavljivo za naju, saj sva v Sloveniji navajena, da se pokrajina zelo hitro spreminja. Po pogovoru z lastnikom sva izvedela, da je po 14 kilometrih te ravnine postavljena ograja farme. Tako farma meri 16 × 6 kilometrov – to je velik del Bovške doline! Lastnik pa ima v lasti dve taki kmetiji in druga je še večja! Sestavljena je iz dveh pravokotnikov po 10X10km ter enega pravokotnika, ki meri “samo” 2x4 km.

 

Četrtek, 19.1.

Danes sem bila gospodinja parcele. Lastnik je imel veliko dela s turisti (skupaj hodijo jahat in podobno), tako je meni prepustil ne le čiščenje hotela vendar tudi kuhanje kosila za goste. Pri prvih opravilih mi je pomagal Erik, ki je kaj kmalu odšel grabsti hrano za konje. Jaz pa sem si dala opravka s kuhanjem. Moram reči, da mi ni bilo hudega. Lastnik mi je zaupal dostop do njegovih zalog hrane in vseh elektronskih pripomočkov, ki jih že dolgo nisem uporabljala. Ob eksperimentiranju s hrano sem prav uživala.

Erik in Vincent pa sta dobila težko nalogo. Iz nekih starih plat železa morata oblikovati tuljavo za v star dimnik, saj ta ne deluje dobro. Erik zgublja živce z železom, ki se noče oblikovati in Vincentom, ki z rokami v žepu kritizira njegovo delo.

 

 

Petek, 20.1.

Vsak dan je več turistov, tako je tudi več hišnih opravil. Dnevi si postajajo zelo podobni med sabo. Zjutraj pripravimo postelje skupaj, potem si gresta fanta belit glave  s popravilom starega dimnika, jaz pa pomagam pri kuhanju, pomivanju posode itd. Če mi ostane kaj časa obiram sezonsko sadje (ribez, josto in češnje) in kuham marmelado. Popoldan pripravim meso za večerjo – kar ponavadi vključuje žaganje kosti na prav posebnem stojalu in seklanje zelenjave.

Zvečer z Erikom skuhava večerjo še za nas, Vincent pa se le smuka zraven in opazuje najine kuharske sposobnosti.

 

 

Sobota, 21.1.

Danes sem se ubadala z gospodinjskimi deli, Erik pa je še zmeraj zgubljal živce z dimnikom. Vincent je na srečo dobil druga opravila, tako je Erik v miru lahko malo razmislil in končno dobil idejo, kako naj vse skupaj popravi. Dimnik, ki zgleda kot otroški poizkus izdelave rakete je že skoraj pripravljena na vzlet!

Zvečer smo si privoščili dober argentinski grill z vellikoo jagenjčka… po 14 dneh jagnjetine in ovce, je še zmeraj teknil.

 

 

Nedelja, 22.1.

Danes sva imela pa prav super dan!

Dopoldan sva malo pospravljala. Postlala sva postelje za nove goste in pripravila skedenj za veliko večerjo, saj smo pričakovali osem gostov. Z lastnikom sva  pripravila že vse za večerjo, tako da smo bili po kosilu lahko prosti.

Vzel si je čas in naju peljal jahat! No, saj samo jahanje ni ne vem kaj. Prav počasi se sprehajaš na konju in gledaš okolico, ki pa se v eni uri jahanja ne spremeni kaj dosti. Ampak je bila prav prijetna sprememba 🙂 .

Zvečer smo pekli kruh, pice in polžke polnjene z domačo marmelado :)…. z Erikom sva nabrala Calafate – stvar podobna borovnici, iz katerih sva naredila marmelado 🙂 mmm…

 

 

Ponedeljek, 23.1.

Dan je potekal tako, kot vsak drugi. Pospravljanje, priprava na nove goste, manjša tehnična popravila za Erika. Vendar je bil poseben za naju.

Zakaj? Odločila, da preveč pogrešava svoja kolesa in da bo to najin zadnji dan na kmetiji! Tako so vsa opravila bila prav v veselje. Z nasmeškom na obrazu sva preobleka zadnjo posteljo, z veseljem sva pobrisala zadnja tla v kopalnici in brez pritoževanja sva še zadnjič pripravila skupno večerjo za najinega počasnega cimra Vincenta.

Tudi lastnik se je zavedal, da je to najin zadnji dan. Tako nama je pustil da popoldan preizkusiva novo tehniko obiranja Calafat borovnic. Ker imajo velike trnje, težko prideš zraven. Tako sva na grm poveznila veliko vrečo in po njej mlatila s palico. Hitro sva nabrala polno posodo, a kaj ko je bila večina žužkov in trnjev, ki sva jih morala potem ročno odstraniti od pridelka.

 

Torek, 24.1.

Dan odhoda je prišel. Občutki? Mešani.

Z lastnikom smo se zadnje dni res dobro razumeli in skoraj se nama ni več zdelo kot neko delo, ampak bolj kot da si del neke skupnosti. Vzljubila sva kužke, ki so se ti vsako jutro zaganjali v roke, da bi jih crkljal in konjičke, ki so vedno znova pobegnili na najboljšo travico in sva jih morala budno opazovati in redno preganjati.

Tudi lastnik mislim, da naju je vzljubil. Kot darilo pri odhodu nama je podaril poseben nož, tako oster, da bo Erik lahko tudi v Sloveniji uril svoje kolinske sposobnosti. Po jutranjih opravilih, naju je dostavil na strateško točko štopanja in tam se je čakanje začelo.

Po štirih urah se nama je nasmehnila sreča! Ustavili so nama zelo prijazni Angleži, z zelo nabasanim kamper kombijem! Peljali so naju dobrih 220km do nama že znanega mesta Tres Lagos. Tja smo prispeli zvečer, tako sva se utaborila in počakala nov dan.

 

 

Sreda, 25.1.

Čakanje na Godota se je nadaljevalo. Ko sediš ob cesti, kjer pelje približno 10 avtomobilov na uro, se ti res zdi da čakaš nekaj, kar se ne bo nikoli zgodilo.

V mestu Tres Lagos sva prečepela ob cesti od 9ih do 14ih. Potem se je pa zgodil čudež! Pobrala naju je nemška družina z dvema majhnima otrokoma. Že dve leti potujejo s starim tovornjakom, predelanim v hud kamper. Prestavila naju je 30 km naprej, kjer sva zopet obtičala za več ur. Ko sva že skoraj obupala, sva dobila prevoz in zvečer pripela do najinih koles v El Calafate.

Tu sva si privoščila vsak četrt pečenega piščanca, kar je bilo neverjetno dobro, po 14 dneh jagenjčka in ovce!

 

 

Najini občutki o kmetiji so mešani. Uživala sva v delu, v spoznavanju prijaznega lastnika in življenja na kmetiji. Vendar sva pričakovala, da bova imela več opravka dejansko z živalmi in kmetovanjem. A sva kaj kmalu ugotovila, da če se vse pase zunaj in goji le za volno, res ni veliko dela z ovcami.

Moje delo je bilo na koncu res rutinsko, kar me je včasih malo motilo, saj se med popravljanjem hotelskih sob res nisem naučila veliko novega. Vendar pa sem več časa preživela z lastnikom in sem tako s pogovorom lahko izvedela veliko novih stvari.

Zanesljivo lahko rečeva, da sva se najedla jagenjčka in ovce, kar pa je tudi en dosežek! 🙂