BLOG: S KOLESOM ČEZ PATAGONIJO

ERIK ŠTURM IN MANJA PEČKAJ – Bovec, Slovenija

 

Četrtek, 26.1.

 

Danes je veseli dan! Zakaj? Ker sva končno prišla nazaj do najinih koles! Joj, kako sva jih pogrešala. Predvsem med večdnevnim štopanjem. Večkrat sva se opomnila, da bi bila s kolesi verjetno hitrejša. Tudi na kmetiji sva se zjutraj večkrat klavrno spomnila, da ne bova splezala na kolesa in sva raje še malo zadremala.

Tako sva danes opravila obvezno nakupovanje v El Calafate, preuredila najin potovalni kaos in se zbasala na kolo. Seveda sva opravila še obvezen postanek v najini najljubši pekarni in odrinila proti Čilski meji.

Uživala sva v prekrasnem kolesarskem popoldnevu. Še veter je pozdravil najino kolesarsko vrnitev, s potiskanjem najinih riti čez klance. Hitro sva premagala 600 višinskih metrov, kjer sva si privoščila počitek.

 

 

Petek, 27.1.

Zjutraj sva odrinila novim zmagam na proti. Izkoristila sva veter in uživala v njegovih pospeških, saj sva se zavedala, da se cesta kmalu obrne in potem vetra ne bova več tako vesela.

Po 35 kilometrih sva zagledala današnjo prvo hišo in se pri njej ustavila. Na tem območju vodo dobiš le pri hišah, te pa so razpršene na razdalji 20 do 30 kilometrov, tako da se razveseliš prav vsake! Tudi ljudje tukaj se tega zavedajo in z veseljem pomagajo. Še preden sva skočila s kolesa je že prišel gospod, naju lepo pozdravil in ponudil vodo in wc.

Privoščila sva si kratek počitek, pozdravila še druge kolesarje, ki so ravno tako pri njemu poiskali zatočišče ter odrinila naprej. Naslednja hiša je bila 25 kilometrov oddaljena policijska postaja. Če lahko temu tako rečemo.

Ob makadamski cesti, ki jo v večini uporabljajo le še kolesarji, stoji stara lesena hiška, v kateri kraljuje en policaj. Ta nima ne policijskega avta, ne kakšne druge opreme. Pozdravil naju je kar s čopičem v roki, saj ravno pleska fasado ”svoje” postaje. Ponudil nama je, da kosilo pojeva pri njemu in napolnil zaloge vode. Tako sva odrinila naprej.

 

Ob ne spreminjajoči se pokrajini, ki sega vse do obzorja, sva prispela do naslednje hiše, kjer naj bi tudi prespala. Po večurnem čakanju lastnika, sva postavila šotor kar tik pred ograjo na cesti, saj drugje tako ni prostora, ker so vse parcele zagrajene.

Po večernem ritualu sva si privoščila zasluzen počitek.

 

Sobota, 28.1.

Na pot sva se podala zelo zgodaj, saj sva upala da tako vsaj prvih nekaj kilometrov prekolesariva v brezvetrju. Načrt je sicer uspel, vendar naju je upočasnjeval slab makadam – po stotinah kilometrov asfalta, sva zopet svojim zadnjim platem privoščila prav posebno masažo, ki jo povzročajo vibracije makadamske poti.

 

 

Vendar se je izplačalo. Zaradi redkega prometa na slabši cesti, veliko živali prileze čisto do poti. Tako sva se dodatno ustavljala ob lepih pogledih na gvanakote in nanduje. Dopoldan sva prispela do asfalta, a se je veter do takrat seveda že ojačal, cesta pa se je obrnila točno proti njemu! Privoščila sva si kratko pavzo, prijeten klepet s kolesarskimi sotrpini, ki so prišli za nama in se podala proti vetru.

Ne vem, ali je kriv močan veter, ki ti daje občutek da se že ure nisi premaknil, ali je kriva okolica, ki se na stotine kilometrov ne spremeni in imaš prav tako občutek, da nisi še nikamor prišel danes, ali pa je kriva čisto ravna cesta, kilometre in kilometre brez enega samega ovinka. Nekaj je tukaj takega, da kolesar izgubi zdravo pamet, prične izvajati neumnosti.

Na primer, medtem ko sva opazovala, kako nanduji z lahkoto tečejo v vse smeri vetra (tako hitri so, da spominjajo na risanko “mik mik”), sva sanjala o tem, kako bi enega vpregla, da bi naju povlekel čez vso to silno ravnino proti vetru. Erik je celo poizkušal jadrati z majhnim zemljevidom, ki ga ima pritrjenega na sprednji torbi. Žal, brez uspeha. Sva pa ob pogovoru z ostalimi kolesarji ugotovila, da nisva edina s tako norimi idejami. Starejši šved je nagruntal že cel sistem, kako bi si izdelal lahka prosojna jadra, ki bi jih upravljal z vrhnjo stranjo dlani in bi mu pomagala po premagovanju vetra..

Ob premlevanju takšnih in drugačnih domislic sva prav počasi, preden se nama je dokončno odpeljalo, prispela na Argentinsko mejo. Tam sva kar postavila šotor in upala, da naju noben ne prežene.

 

Zvečer se je do naju res pripeljal lastnik. Sva se ga že malo prestrašila, on pa je rekel le, “a tukaj bosta šotorila? Ce želita, imam v hisi prostor za vaju. Tam lahko v miru zakurita ogenj in spita pod streho.” Neverjetno! Tukaj človeku brez besed VZAMEŠ prst, on pa pride in ti brez slabe volje ponudi celo roko! Zahvalila sva se prijaznemu gospodu, ampak sva se tako veselila spanca, da se nama niti premakniti ni dalo in tako sva spala kar zunaj v šotoru.

 

 

Nedelja, 29.1.

Zgodaj zjutraj sva odrinila čez argentinsko mejo, proti Čilski meji, ki je v mestu Cerro Castillo (v bližini nacionalnega parka Torres del Paine). V Čilu sva dohitela že poznane kolesarje, malo poklepetala, ojačala zaloge hrane in odrinila naprej.

Jutranje brezvetrje se je preobrnilo v tako močan veter, da sploh nisva vedela, če sva se sposobna premikati naprej. Po dolgih mukah sva se prebila do točke, kjer se cesta malo zalomi. To pomeni manj vetra v glavo in več iz strani.

Erik je trdoživ, če bi ga vlekel na vse strani, se obdrži na kolesu. Za štorasto Manjo pa je drugačna zgodba. Kar nekajkrat sem zajadrala po sredini ceste, zapeljala na makadam ali celo najhuje – se ob sunkovitem vetru kar zvrnila na bok! Seveda mi ni bilo nič, saj v takem vetru moja rdeča puščica ne piči več kot 5 kilometrov na uro. Tako je padec izgledal kot kakšen počasen posnetek, kjer se okoren velikan prav počasi zvrne na kakšno pridno mravljico pod njim!

Ob tako sunkovitem vijuganju pa sva si zopet zapela znano pesem od Zmelkow – Bit in končno izkusila smisel življenja. Saj veste “smisel življenja je slalom v ravnini z zarjavelimi kolesi”. Sedaj lahko res rečeva, da razumeva o čem so peli!

Med vsem tem rinjenjem v veter in vijuganjem sva opazovala naravno lepoto.  Pot so nama krajšali lepi razgledi po pokrajini, ki ni bila več tako pusta. Pojavila so se drevesa, manjši griči poraščeni s pravo travo in celo gore na obzorju!

 

Med opazovanjem lepe narave pa sva se približevala zelo znanemu parku Torres del Paine. Tu sva načrtovala 8 dnevni treking med špičastimi vrhi in turkiznimi jezeri. Vendar pa so nama prekrižali načrte, saj moraš vse kampe v parku rezervirati kak mesec pred prihodom, kar pa je za nepredvidljive kolesarje nemogoče.

Tako sva ob prihodu v park samo nabrala nekaj informacij in skovala nov plan. Zaradi grdega vremena se nisva odločila niti za tri enodnevne izlete v park, ki jih dovoljujejo brez rezervacije. Pripravila sva se na to, da se ponoči splaziva v park in ga hitro prekolesariva na najini poti proti jugu. Tako sva prihranila 60€, ki bi jih morala odšteti za 40 kilometrov makadamske ceste med hribi.

Da bova zjutraj hitrejša, sva se utaborila kar v majhni pol odprti hiški z razgledom in se pripravila na zgodnje vstajanje.

 

 

Ponedeljek, 30.1.

Prvič je budilka zvonila ob 4.20! Po težkih mukah sva se skobacala iz toplih spalk in pokukala skozi okno.

Ne, čudni zvoki znotraj hiške niso pretiravali. Zunaj je res bril leden veter, prinašal je le črne oblake in dež. O jutranjem brezvetrju ni bilo ne duha ne sluha.

Brez večjega pregovarjanja sva ovrgla idejo o tihotapljenju v park, se strinjala da se vrneva nazaj po isti poti, kot sva včeraj prispela in se za 3 ure sladko zavila v tople spalke.

Zjutraj sva odrinila nazaj proti Cerro Castillo, kjer sva bila že včeraj, potem pa sva se napotila proti Puerto Natalesu. Ker je včeraj veter nagajal v nasprotno smer, sva pričakovala da bova danes dobila hitre pospeške, a seveda ni bilo tako. Veter je že pihal, a z boka, kar je bolj nagajalo kot pomagalo. Tako nama je misli spet malo odpeljalo s tira.

Erik, kot jadralni padalec, je opazoval kondorje in komentiral njihovo obnašanje v vetru, jim dajal napotke kako naj se povzdignejo v vetru in izkoristijo termiko.

Ne vem, ali se ti v takem vremenu in konstantno isti pokrajini začne muditi, da bi prišel čim prej do spremembe, ali pa samo ne vidiš smisla o dolgi pavzi na tem vetru in mrazu. Ne vem natančno zakaj, ampak bolj kot so pogoji neusmiljeni, več kilometrov narediva! Ta dan sva tako aktivno kolesarila sedem ur in po 106ih kilometrih zvečer prispela v Puerto Natales. Tam sva si privoščila zelo zaslužen zrezek, ki je bil tako velik, da so ga lahko prekrili z dvema pečenima jajčkoma, njaamii! 🙂

 

Torek, 31.1.

Danes se nama ni mudilo prav nikamor. Po dolgem času sva prišla v malo večje čilsko mesto in sva izkoristila njegove prednosti. Sprehodila sva se med domačini, se okrepčala v lokalni pekarni in si privoščila en velik nakup okusne hrane – predvsem zelo pogrešanega svežega sadja in zelenjave.

Puerto Natales je prikupno pristaniško mesto, tik nad morjem. Popoldan sva se s kolesi prav počasi peljala ob morju in v notranjost mesta. Opazovala sva ribiče, ki so vztrajno vlekli prazen laks iz morja, skuterje, ki se podijo po poligonih in mamice, ki na enem od mnogih igral zabavajo svoje otroke.

Že dolgo nisva bila v tako živem mestu, kjer prevladujejo domačini in njihovi vsakdanjiki, ne pa da so ulice polne turistov, ki brezglavo opravljajo obvezne nakupe spominkov. Prav uživala sva ob lenem preletu mesta.

 

 

Sreda, 1.2.

Kot sem že večkrat omenila in verjetno bom še kdaj, ne načrtuj, ker bo šlo vse narobe!

Zgodaj zjutraj sva se odpravila na manjšo razgledno točko. Erik je skočil še po zadnje malenkosti v šotor, ko mi kar naenkrat začne jezno in zmedeno mahati in kriliti z rokami. “Ajej” sem si rekla pri sebi, “kaj sem zopet ušpičila?” Pa hvala bogu, nisem bila jaz nič kriva!

Eriku je v roki ostala zadrga od zunanjih vrat najinega šotora! Seveda sva opustila odpravo na razgledno točko in se lotila novega problema. Hvala bogu, se nama je to zgodilo v mestu, ki je tudi začetna točka masovnega turizma pohodništva v Torres Del Paine. Kar pomeni, da sva brez problemov našla verjetno edino šiviljo 1000km naokoli, ki popravlja šotore!

Eno popoldne kasneje in šotor je bil kot nov. Tako sva brez večjih skrbi lahko zlezla tudi na razgledno točko. Neverjetno je, ko iz višine vidiš koliko ravnine te res obdaja! Sploh se ne konča.

Po prijetnem pogovoru z lastnico razgleda, sva se odpravila v kamp in počasi zaključila najin razburljiv dan.

 

 

Četrtek, 2.2.

Zjutraj sva se že odpravljala na pot, pa se nama nekako ni dalo. “We didnt feel very Olimpic today”, tako sva se odločila da si vzameva še en prost dan, saj se nama nikamor ne mudi. Še dobro, da sva se tako odločila.

Med rutinskim pregledom koles je Erik ugotovil, da ima počeni dve napori (šprikle po domače). Kar sploh nebi bil problem, saj imava kar nekaj rezerve s seboj. Vendar so počile seveda na edinem mestu, kjer brez posebnega orodja ne prideš blizu (zadaj ob zobnikih menjalnika). Zopet sva iskala servis in tako še en dan ostala v mestu.

Popoldan pa sva izkoristila za počitek in okrepitev energije za naslednje dni (beri hranjenje dokler se je le dalo). Zvečer sva se pripravila na jutrišnji odhod.

 

 

Petek, 3.2.

Preden sva dobila kolo iz servisa in pripravila najina vedno bolj nabasana kolesa za odhod iz Puerto Natalesa, je bilo že popoldne. A nič zato. Polna energije sva zagrizla v manjše klančine in do večera prekolesarila čez 90 kilometrov.

Na tej točki sva med samimi zagrajenimi pašniki kar dvignila kolesa in postavila šotor za ograjo, za grmom na kravjem pašniku. Tako pač je, ko si sredi ničesar in je vse zagrajeno na desetine kilometrov daleč, se mora človek pač znajti!

Upala sva samo, da naju ponoči kakšna krava ne pohodi, vendar nama ni bilo hudega. 🙂

 

 

Sobota, 4.2.

Odrinila sva pa pot z zelo velikim ciljem, da prispeva še danes v park tik pred mestom Punta Arenas (150 kilometrov od naju). Ta pa se je zaradi vetra v napačno smer vztrajno oddaljeval.

Kmalu sva se sprijaznila, da se bo treba utaboriti kje drugje. Od kolesarjev, ki so potovali v nasprotno smer, sva izvedela za eno estancijo (veliko farmo), ki utrujenim kolesarjem odstopi toplo sobo z udobno posteljo. Takoj sva jo vzela za svoj današnji cilj!

Med kolesarjenjem sva opazovala okolico, ki se je zaradi pomanjkanja vode na tem delu bolj približala Argentinski pampi – trave so bile šopaste, okolica je bila na kilometre in kilometre zelo podobna. Pozno popoldan sva prispela na estancijo, kjer so nama res ponudili prenočišče.

Na koncu bi verjetno imela dovolj energije, da bi prekolesarila tudi do parka, vendar se nama je bilo tu toliko bolj všeč.

 

 

Sprejel naju je star gospod in nama razkazal svoj dom.

Hitro sva ugotovila, da ljudje tu živijo res zelo skromno. Povabil naju je v svojo hiško, ki ima verjetno manj kvadratnih metrov kot povprečna slovenska spalnica. V njej ima stisnjen en štedilnik na drva, majhno mizico in pograd. Na spodnjem delu pograda spi, zgodnjega pa zaseda stara, predpotopna televizija. Elektriko ima urejeno na plin in jo vključi le za večerna poročila. Vodo pridobiva z majhnim mlinom, blizu prenočišča.

Ob prijetni toploti štedilnika smo poklepetali o njihovi farmi, na splošno o delu na farmi in pridelavi volne na tem delu Patagonije. Vse skupaj se je razvilo v prav lep večer.

 

 

Nedelja,

Ostalo nama je se zadnjih 60 kilometrov na poti proti Punta Arenas, ki je eno največjih mest Patagonije z približno 250.000 prebivalci.

Tako sva dopoldan vso svojo energijo usmerila v to, da čim prej prideva do prenatrpanega kampa (edinega v mestu) in zasedeva svoje mesto. Prispela sva do morja, kjer sva se po obali lotila novega izziva – kolesarjenja po avtocesti! Ne, ni bilo tako grozno, kot si predstavljate. Na njihovih avtocestah je 3x manj prometa kot na glavnih Ljubljanskih vpadnicah. V večini so urejeni odstavni pasovi, na katerih sva si izborila svoj košček ceste.

Večji podvig je bil kasneje, saj sva se morala dobre pol ure boriti s hitrimi in nemirnimi vozniki po ožjih mestnih cestah, preden sva prispela do najinega kampa. Tu sva se opomogla (beri izkoristila zelo potreben tuš in napolnila prazne trebuščke) in odšla na ogled mesta.

Mesto, kjer živi veliko ljudi, pa je bilo nedeljsko prazno. Komaj sva čakala da izkusiva mestni vrvež pristaniškega mesta, a nobenega ni bilo nikjer. Nič zato. Sprehodila sva se po praznem mestu vse do obale, kjer sva uživala ob pogledu na morje in vdihavanju morskega zraka.

 

 

Ponedeljek, 6.2.

Dan za shopping! 😀

Ne punce, najin dan se ni končal z desetimi vrečkami različnih blagovnih znamk iz katerih bi prekipevale razno razne modne obleke.

Midva sva se odpravila na prav posebno nakupovalno misijo – nakupiti hrano za deset dni, ki te najbolj nasiti in zavzame čim manj prostora. Tega sva se morala lotiti zato, ker sva se naslednji dan odpravljala na štiri dnevni treking, potem pa sva načrtovala kar naslednji dan skočiti na trajekt, ki naju pripelje do najine zadnje preizkušnje – kolesarjenje čez ognjeno zemljo  – Tierra del Fuego (pribljizno 400 kilometrov brez žive duše in okrepitve hrane).

Po poldnevnem skakanju okoli trgovin in nabiranju najbolj kalorične hrane, sva si privoščila sproščeno popoldne v kampu ob uživanju civilizacije – priklopljena na wifi sva se valjala na kavču in se stalno basala s hrano.

 

 

Torek, 7.2.

Danes sva se odpravila na štiri dnevni treking do Capo Froward, tako sva zgodaj zjutraj odrinila iz kampa na proti novi pohodni dogodivščini.

Seveda, bova o njej kmalu poročala! 😉