BLOG: S KOLESOM ČEZ PATAGONIJO

ERIK ŠTURM IN MANJA PEČKAJ

Petek,7.2.

Danes sva se odpravila na štiri dnevni treking do Capo Froward, tako sva zgodaj zjutraj odrinila iz kampa na proti novi pohodni dogodivščini. Najprej pa sva se morala spopasti z nama neljubim opravilom – morala sva stopati 60 km do začetne točke.

Po petih minutah stopanja sva že začela obupovat, saj imava slabe izkušnje, a se je hitro našel prijazen gospod. Ne le, da naju je peljal, se pivo nama je dal!

Podala sva se na pot ob morju. Ta treking ni tak, kot smo ga navajeni. Gre za 36 kilometrski sprehod v eno stran (potem se vrneš po isti poti nazaj) ob pacifiški obali do najjužnejše točke celinske južne Amerike (najjužnejša točka je drugače na otoku).

Pohod se je začel precej umirjeno, ob morju. Hoja po obali je zaradi udirajočega se kamenja spominjala na hojo po snegu, tako sva se premikala bolj počasi kot bi si mislil, glede na to, da se sprehajaš ob morju, brez večjih višinskih razlik. Kjer je obala neprehodna, pot zavije v zaraščeno okolico. V trenutku se znajdeš sredi džungelsko zaraščenega hriba, ki je ves prepleten z raznimi koreninami, zelo strm in skoraj neprehoden. Počasi sva se prebijala do obale in upala da ne srečava tukajšnjega prebivalca gozda – pume. Videla je hvala bogu nisva, lahko pa oba priseževa, da sva slišala neko čudno predenje, ki ga drugi žival tukaj neki moral predpisat.Za trenutek sva se ustavila, se spogledala in potem brez resnega pogleda v okolico kar najhitreje nadaljevala pot.

 

 

 

Prerinila sva se skozi džunglo do odprtega dela hribovja, kjer sva se spopadala z novim problemom – blatom. Ustopila sva na zelo močvirno območje, kjer sva svoje hlače do kolen rjavo obarvala.

Čez celotno pot naju je spremljalo aprilsko vreme, tako je bila izkušnja se malo težja. Vendar nič za to, sem sva prišla da se nadihava in nagledava morja in sva se tudi ga! Opazila sva tudi nekaj tjulnov, si so se smukali ob obali in se basali na bližnje skale. S tem je bil ves trud poplačan! Zvečer, po prehojenih 21 kilometrih, sva si privoščila dobro večerjo s pogledom na morje in utrujeno omagala.

 

Sreda,8.2.

Borba z naravnimi značilnostmi obalne pokrajine se je nadaljevala. Podala sva se po obali in kmalu prispela do prečenja reke. Reko prečiš ravno pri izlivu v morje, tako nanjo vplivata plima in oseka morja. Za prečiti si moraš ogledati prav urnik plime, da ves kdaj je najbolj ugoden čas.

Hvala bogu ni bila tako globoka, da bi morala nahrbtnike nositi nad glavo. Zakorakala sva v reko Sočinih stopinj (tak okoli 8) in se hitro prebila čez.

Kmalu za tem sva zavila v gozd, kjer sva skrila svojo prtljago. Danes sva imela namen priti do konca poti in se že malo vrniti, tako sva del težje prtljage pustila kar v gozdu. Skrivala pa je nisva pred ljudmi, vendar pred lisico. Ta rada načne kakšen šotor, medtem ko išče hrano. Tako sva vse skupaj zapakirala v  vreče in obesila na drevo.

 

 

Pot sva nadaljevala po obali in moram reči, da je bilo prav lepo. Sonček naju je grel, medtem ko sva se pazljivo sprehajala po spolzkih kamnih, se plazila pod naplavinami in opazovala morje, če se v njem skriva kakšna zanimiva žival. Tako sva prišla do džungelskega predela, ki je bil premagljiv le z uporabo pritrjene plezalne vrvi. Prav zanimivo je, kaj sva vse izkusila. Od plezanja po vertikalni steni prepleteni s koreninami, do puzanja po vseh štirih pod hlodi in basanja med zelo zaraščenimi grmi. Prispela sva do zadnjega vzpona.

Sam vzpon ni bil nič hujšega, le pot je bila zopet zelo močvirna. Zaradi drseče podlage naju je večkrat zanašalo na zadnjo plat (predvsem mene),kar sva si popestrila s hecanjem, da imava tobogan dan v lunaparku! Dobre pol ure kasneje sva prispela na najjužnejšo točko, s prekrasnim razgledom nad pacifiško obalo in velikim krizem. Po kratki pavzi sva se vrnila po isti poti nazaj.

Na koncu sva že kar letela do viseče zaloge hrane, kjer sva si privoščila veliko večerjo in zasluzen počitek po prehojenih 26 kilometrih.

 

Četrtek,9.2.

Čakal naju je povratek domov, ki sva ga sicer planirala v dveh dneh, vendar naju je misel na en posten zrezek kar vlekla proti civilizaciji. Tako sva napredovala na najini poti zelo hitro, dokler se ni zalomilo.

Pri prečkanju reke sva naletela na plimo, ki je bila previsoka in se Erik ni moral z nahrbtnikom na glavi priti na drugo stran – jaz, deset centimetrov manjša, bi pošteno zaplavala. Pričakovala sva enourno pavzo, med katero bi se reka morala znižati, a ta se kar ni umirila. Tako nama je po štirih urah čakanja (in hvala bogu 10 cm nižji vodi) prekipelo in sva prečila reko, čeprav so vsi ostali popotniki se čakali. Moram reči, da je bila posebna preizkušnja, saj sem na neki točki samo se s nožnimi palci potiskala svoje telo na drug breg, na glavi pa sem nosila najine obleke, ki jih res nisem želela zmočit. In naj ne pozabim omenit, da je bila reka ledeenooo mrzla!

Po prečenju sva imela hitrostno oblačenje v več ali manj vse, kar sva imela sabo, posrkala nekaj vročega čaja in odrinila naprej. Noge so naju nesle, kot le hitro so mogle, saj sva želela nadoknaditi zamujene ure. Vendar sva zvečer, po prehodnih 20 kilometrih obupala nad idejo, da prideva v mesto in se utaborila.

 

Petek,10.2.

Zadnje kilometre (5 kilometrov poti in 10 kilometrov po cesti do bližnje vasi) pred prihodom v civilizacijo sva naredila v zelo zgodnjem jutru in tako prispela do točke stopanja.

Po eni uri čakanja, je mimo naju pripeljal prvi avto, ki je ustavil in naju dostavil 60 kilometrov naprej, pet minut hoje stran od najinega kampa v Punti Areni – joj, kako sva bila vesela. Po hitrem postopku sva se ocedila morske nesnage in si privoščila pošteno malico. Drug del dneva sva preživela v počivanju nožnih mišic, prav leno med opravljanjem nujnih opravkov (pranje perila itd.).

 

Za ta del poti moram povedati, da sva se vozila po pokrajini, na kateri ima glaven vpliv veter. Vse trave, grmi in ostale rastline so obrnjene v smeri vetra in delujejo kot osamljeni samorastniki, ki se borijo za preživetje.

Vendar pa sva opazila bistveno razliko med Argentino in Čilom. V Argentini je poleg vetra tudi zelo malo dežja, tako je pokrajina res na stotine kilometrov ista, sama pusta pampa s šopastimi travicami, zelo položnimi griči, posameznimi nizkimi grmički in zgubljenimi ovcami.

Prvi dan, ko sva prašala v Čile pa sva že izkusila spremembo okolja, vreme je bilo spremenljivo v pravem pomenu besede (pet minut dež, drugih pet minut sonce in vedno močan veter v spremstvu). Spremenila se je tudi pokrajina. Ratalo je vse bolj zeleno, trava je bila skoraj podobna naši, zemlja ni bila tako peščena, pojavile so se skupine dreves, večji griči in celo gore na obzorju. Okolje je ratalo toliko bolj prijazno, da so se lahko pasle tudi krave in ne le ovce, ki so znane po tem, da pojejo prav vse.

Zaradi močnega vetra pa sva ta kos poti prevozila en poleg drugega, saj sem se jaz skrivala za njegovim hrbtom in nisem zaostala 50 metrov za njim. Tako sva lahko v mučnih trenutkih malo poklepetala, se pozabavala in pozabila, da nama veter neizmerno nagaja. Bilo je prav zanimivo, ko vidiš, na kaj vse pomisli tvoj sokolesar, ko se takole prebijaš čez neskončno, nespremenljivo pampo.