BLOG: S KOLESOM ČEZ PATAGONIJO

ERIK ŠTURM IN MANJA PEČKAJ – Bovec, Slovenija

 

Sobota,11.2.

Danes je bil plan, da se dopoldan vkrcava na trajekt, ki bi naju peljal iz Punta Arenas v Porvenir, na otoku ognjena zemlja (isla Tierra del fuego). Vendar sva včeraj popoldan izvedela, da je trajekt razprodan. Ko pa sva slišala, da je razlog za to največji asado (južnoameriški piknik) Patagonije se nama je začelo mešati. Erik je skočil v akcijo in iskal način, kako bi midva le dobila trajekt in se udeležila tega strašnega piknika. Njegova vztrajnost se je izplačala, saj je dobil dve karti za trajekt ob 7ih zjutraj.

Tako sva danes zjutraj vstala zelo zgodaj (ob 5ih), zbasala vso hrano na kolo in odrinila proti trajektu. Ne bom lagala, prav mučno se je ob 5ih zjutraj pakirati in šibati na vso moč proti trajektu, a se je izplačalo. Kaj kmalu sva se prebudila, ko sva iz palube opazila celo hordo delfinov. Prileteli so do ladje, se poigravali z njenimi valovi in se metali iz vode. Takoj sva se bolj napela oči v iskanju ostalih prebivalcev morja. Kar naenkrat pa je Erik opazil nek čuden tuš sredi ocena – kitiii! Neverjetno! Obračal si se okoli s pogledom na morje in vsepovsod si v daljavi opazil bele oblake vode, ki so jo kiti potiskali v zrak. Res, da prav blizu niso prišli, videla pa sva jih. S pomočjo Erikovega zooma sva opazovala tudi pljuske njihovih ogromnih repov.

Po prelepi vožnji s trajektom pa sva se odpravila na asado. Postavljenih je bilo 30 prostorov, ki so jih zasedli različni asadorji. Vsaka skupina je pekla jagenjčka na svoj način, ti pa si lahko vse opazoval, se z njimi pogovarjal in se na koncu odločil, katerega bos jedel. Ker so tekmovali, so vsi pripravljali isto – celega jagenjčka na zaru, kose jagnja na ogromnem nabodalu, solato in kuhan krompir. Med čakanjem na svojega jagenjčka sva se sprehajala med ostalimi štanti in poskušala ostale (predvsem sladke) lokalne dobrote. Pravi raj za lačne kolesarje. Med zalaganjem s hrano sva opazovala tudi folklorne plese in zanimive ljudi.

 

Popoldan, prijetno sita jagenjčka in ostalih sladkarij, sva se odpravila na začetek najine zadnje etape – prekolesariti Tierra del fuego. Podala sva se ob obali po makadamski cesti, iz katere so se nama odpirali zelo slikoviti pogledi na travnike visokih trav, ki so poplesavale v vetru in oddajale prav poseben zar popoldanskega sonca. Ob njih so se leno pasle ovce. Na drugi strani ceste pa se je že začenjala mrzla obala, s špičastimi črnimi skalami ob peščenih nasipih.

Zvečer sva v iskanju zatočišča zavila do bližnje estancije Fortuna, kjer sva iskala zavetrje za postavitev šotora. Z veseljem so nama odstopili prostor, vendar ni bil prav zavetrn. Pol ure kasneje, po dveh neuspelih poskusih postavitve šotora v neznosnem vetru, je do naju pristopil lastnik in nama ponudil prenočišče v hiši, ki sva ga z veseljem sprejela.

Bila sva v hiši z dvema zelo prijaznima delavcema. Takoj sta nama ponudila kavo in prigrizek. Odstopila sta nama kuhinjo, kjer sva si pripravila večerjo. Zvečer pa smo se vsi zbrali v dnevni sobi ob toplem kaminu. Pozdravil nas je tudi lastnik, ki je po narodnosti Hrvat! Njegovi stari starši so po vojni prišli v Čile, on pa pozna le nekaj hrvaških besed. Zelo prijazno nama je razlagal o okoliških krajih in kulinariki.

 

Nedelja,12.2.

Dan se je začel neverjetno. V kuhinji naju je na mizi pričakal sveže pečen kruh, tako sva z veseljem pozabila na vsakodneven zajtrk-kosmiče. Počasi sva se odpravila in ko sva bila že na vratih je za nama pritekel kuhar in nama podaril štiri sveže maslene štručke. Mmm, odlična malica so bile! Podala sva se naprej po poti ob obali. K morju se stekajo razni potočki, ki oblikujejo teren v zaporedje kratkih in zelo strmih bregov. Otok je res neverjetno lep. Okoli naju so bile velike travnate površine, na katerih so naju pozdravljali konjički in ovce, za njimi pa so se skrivala velika poslopja estancij. Ob zelo ugodnem vetru sva kar poletela čez del poti, dokler se cesta ni obrnila v drugo smer in naju je ujel močan bočen veter. Imam občutek, da bom na tem zadnjem delu poti vidno ojačala roke, saj porabiš veliko moči, da tvoj jekleni konjiček ostane na pravi strani ceste. Nekako sva se prerinila do naslednjega postanka.

 

Prispela sva do obale, kjer jajca valijo pingvini Ray (king pingvin), te so drugi največji pingvini na svetu. Seveda, ker sva v južni Ameriki, kjer ogradijo vse, kar bi zanimalo turiste, sva plačala vstopnino za park in si jih ogledala. Prav zabavni so bili s svojim stalnim zviranjem vratu v vse smeri. V večini stojijo kar na miru, na kupu. Vsake toliko se kateri strese ali pretegne krila.

Po kratki pavzi sva odrinila naprej. Popoldan sva prispela do druge estancije, kjer sva prosila za vodo. Gospa pa nama je kar ponudila kavo in čaj. Po kratki okrepitvi sva se podala naprej. Tik pred vhodom v tretjo estancijo, pa se je vreme občutno poslabšalo in tako sva zavila kar k njim. Za nama je bilo že več kot 100 prekolesarjenih kilometrov, tako sva zopet iskala prostor za šotor. Zelo prijazna delavca sta naju toplo sprejela.

Odstopila sta nama prijetno zavetje z prostorom za piknik. Ne samo to! Ponudila sta nama celo kos mesa, ki si ga lahko spečeva. Lačne kolesarske oči so jima odgovorile kar same, tako sva, se preden sva šotor postavila do konca, že dobila zajeten kos reber za peko na zaru. Ne moreš verjeti, kako prijazni so ti ljudje! Zvečer sva si tako privoščila odlično pojedino in utrujeno omagala.

 

Ponedeljek,13.2.

Zjutraj sva se še enkrat zahvalila prijaznim gospodom in odrinila naprej. Podala sva se po strmih klancih, ki so jim, hvala bogu, sledili strmi spusti. Čez dobrih deset kilometrov pa sva prispela do srečne točke. Cesta se je obrnila in kar naenkrat se klanci niso zdeli več strmi. Zakaj? Ker nama je močan patagonski veter pihal naravnost v najine hrbte, oziroma široko založene torbe. Kar poneslo naju je naprej! Brez večjega napora sva zapustila obalo in se podala v notranjost otoka.

Pokrajina se je malo spremenila, postala je bolj pampasta (beri kilometer je kilometru enak), vendar je bilo še zmeraj zelo lepo. Na obzorju so se risali manjši hribčki, ki so skrivali velike estancije. Ob cesti so naju v velikem številu čakali zmedeni gvanakoti. Očitno se niso videli kolesarja tu, saj preprosto niso vedeli kaj storiti. Ko so naju opazili so zamrznili in napeto opazovali kako se približujeva. Kar naenkrat pa so naju prepoznali kot nevarnost in začeli brezglavo dirjati ob ograji, ali skakati čez njo kot da so na fedrih.

 

Zanimivo je to, da veter na kolesu vedno močno občutiš, samo kadar ti dejansko pomaga in te potiska naravnost v hrbet, se njegove moči sploh ne zavedaš. Si misliš, “uf saj danes mi gre pa dobro očitno sem se dobro najedel! ” Ko pa se enkrat ustaviš ugotoviš, da te bo kar odneslo če se trdno ne postaviš. Tako sva se, ne vedoč kako močno piha, namenila lovit ribe ob prelepi reki Rio Grande, zelo znani po lovljenju.

Ko pa sva se ustavila, sva ugotovila da res premočno piha, da bi lahko z najino ubogo panulo sploh vrgel vabo v reko, kaj šele kaj ujel. Tako sva se samo malo nastavila sončku in nadaljevala pot.  Kaj kmalu sva prispela pred Čilensko carino. Za nama sta bila dva dni s prekolesarjenimi več kot 100 kilometri na dan in sva si tako kljub zgodni popoldanski uri z lahkoto privoščila malo počitka. Kar v gozdu pred mejo sva poiskala zavetrje za najin šotor in si privoščila sproščeno popoldne.

 

 

Torek,14.2.

Zjutraj sva se zadnjič prečila Čilensko – Argentinsko mejo in prišla v Argentino. Že takoj sva začutila, da nisva več v Čilu. Klanci na cesti so postali daljši in predvsem bolj položni, okolica pa je postala se bolj enolična in pampasta. Tukajšnji domačini se nama čudijo, kako nama je lahko všeč kolesariti čez ta “nič”. Pravijo, pa saj je samo pampa, pampa, pampa in pampa. Midva pa se imava prav fino. Ustavljava se ob estancijah in ugotavljala koliko živali imajo, kaj se skriva v vsaki od neštetih malih hišk in tako dalje.

Danes nama veter sicer ni kaj dosti pomagal, pa nič zato. Tako ali tako sva se vedno pred najinim kolesarskim planom, tako da se nama ni prav nikamor mudilo. Počasi sva se vzpenjala po klancih in si ogledovala okolico.

Za kosilo sva zavila do bližnje estancije, kjer sva svoj cus cus pojedla kar na njihovem travniku in si napolnila zaloge vode. Erik je, malo za hec malo za res, vprašal če rabijo za kak dan pomoči. A baje imajo se hujše inšpekcije kot v Sloveniji in na kmetijskem posestvu ne sme pomagati niti sorodnik od lastnikov, če ni zaposlen. Tako sva opustila to idejo in se posvetila kosilu. Kar naenkrat pa je prišla gospa z idejo, da ji pomagava pri hisi. Njen sin se poroči čez en teden in ima veliko dela, tako bi midva namesto nje obirala sadje za marmelade (maline, ribez, josto) in tako dalje. Takoj sva bila za!

 

 

Vselila sva se v majčkeno hiško na parceli, se razkomotila (beri se znebila kolesarskih plenic) in se lotila dela. Gospa ima res cele nasade malin, ki jim ni in ni konca. Se sanja se nama ne, kako to vse sama obira. Sploh ko sva opazila, da ima resne težave s hrbtom. Dobra je, da drugače zmore vse sama. Moram reč, da sta bila lastnika, stara gospa in mož, res zelo prijazna in pozorna. Takoj sva se počutila dobrodošle.

Zvečer nam je gospod pripravil dobro večerjo in nama razvneto razlagal posebnosti svoje farme. Njegova posest, ki zaseda več kot 35.000 hektarjev, nudi dom 2000im kravam. Lahko bi jih imel se enkrat toliko, če na isti posesti nebi živelo 4000 divjih gvanakov, ki jim kradejo okusno travo. Gvanaki so na tem otoku zaščiteni, tako da si ne smeš privoščiti niti njihovega dobrega mesa, samo pitaš jih lahko.

 

Sreda,15.2.

Ponoči je padal dež, tako smo čakali sonce, da posuši sadje za obiranje. Med tem sva klepetala z gospo in ji pomagala v kuhinji. Za Erika sicer tak klepet ni nič posebnega, saj mu španščina ne dela problemov. Jaz pa sem bila sedaj prvič v situaciji, da sem morala povedati več kot en stavek hkrati. Sem se kar namučila in mislim da je bilo za gospo, ki me je poslušala še bolj mučno, vendar je vedno bolje in končno se pozna (neznaten) premik pri mojem znanju španščine.

Ker se vreme ni izboljšalo nama je poiskala novo delo – radikalno čiščenje rastlinjaka. Rastline znotraj so podivjale! Vsa zelenjava je že cvetela, solata je bila višja od mene! Z Erikom sva prav uživala ob odstranjevanju cvetočih zelenjav, saj sva si lahko predstavljala, kako bi midva skrbela za tak vrtiček. Kmalu je izgledal kot nov!

Po kosilu sva si privoščila kratek ogled parcele in se lotila obiranja sadja. Ne vem, če si sploh lahko predstavljate koliko ribeza imajo te rastline! Obirala sva več ur, nabrala sva skupaj več kot 5 kilogramov sadja, pa nisva obrala niti ene same rastline do konca. Gospa pa ima teh rastlin malo morje!

Zvečer je gospa pripravila zelo okusno večerjo z zelenjavo in mesom. Moram reči, da tukaj sploh ne komplicirajo, pa je tako dobro! V posodo je vrgla kose ovčjega stegna in velike kose zelenjave (čebulo, bučko, korenje in stročji fižol). Vse skupaj je samo dušila kakšno urico in večerja je bila pripravljena. Za prilogo so bili le skuhani domači krompirji. Verjetno je večer moj najljubši del dneva, saj vsi skupaj sedimo za mizo, prav počasi jemo dobro večerjo in klepetamo ob kozarcu vina.

 

Četrtek,16.2.

Slabo vreme se je nadaljevalo in tako sva misel na obiranje sadja opustila in se lotila plevela na zunanji njivi. Ce je bil rastlinjak zaraščen potem lahko rečem, da naju je na njivi čakala prava džungla! Ne samo, da je plevel podivjal, tudi posajene rastline so dosti večje kot normalno. Blitva mi je segala skoraj do glave, krompir je razvil cela grmovja, solata pa je zasedala polovico grede v širino! Čiščenje takega vrta je zelo zabavno, saj odstraniš dve sadiki kopriv pa osvobodiš en kvadraten meter zemlje.

Gospe sva omenila, da pri nas ne pripravljamo zelenjavnih pit. Zaslutila je najino radovednost in tako smo popoldan skupaj kuhali večerjo. Naučila naju je pripraviti zelenjavno pito iz brokolija in korenja, za sladico pa smo pripravili zelo okusen drobljenec (crumble) z domačim sadjem (rabarbaro, jagodami, borovnicami in malinami).

Zvečer smo se skupaj usedli za mizo in poizkusili najine stvaritve. Mmmm, bilo je odlično! Moram poudariti, da z Erikom zelo uživava pri pripravljanju drugačne hrane in spoznavanju nove kulinarike. Tako to za naju v bistvu sploh ni bilo delo, vendar zelo zabavno preživljanje časa.

 

Petek,17.2.

Na območju, kjer veter odnaša deževne oblake, sva se zgleda znašla ravno v trenutku, ko temu ni bilo tako! Že tretji dan zapored je bil ne vetroven in deževen! Danes gospa za naju ni imela posebnega dela. To je bil tudi najin zadnji dan na kmetiji in nama je dala predvsem proste roke.

Dopoldan sva tako odšla z njo v mesto po njenih opravkih, nakupila nekaj hrane za na pot in si privoščila dobrote mestne pekarne. Po kosilu sva pokukala v neštete kuharske knjige in poslikala zanimive recepte – tako bova lahko tudi doma pripravila kaj okusnega in se spominjala na argentinsko kulinariko.

Popoldan pa sva si vzela čas za pripravo “slovenske” večerje. Kot v zahvalo za bivanje na estanciji sva pripravila večerjo s slovensko hrano. Skuhala sva govejo juho, polpete iz govejega mesa in prazen krompir. Na večerjo je prišel tudi sin od lastnikov in njegova bodoča nevesta. Mislim, da so vsi uživali ob spoznavanju drugačne hrane.

 

Sobota,18.2.

Prišel je dan za odhod iz estancije in nadaljevanje kolesarske ture! Prav počasi sva se spakirala, se zelo lepo zahvalila lastnikom in se podala na pot. Vožnja po  makadamski cesti, ki jo je tri dni prav počasi namakal dež, je bila prav posebna avantura. Blatna podlaga je bila omehčana in včasih si imel občutek, da se težko zadnje kolo kar prilepi na podlago.

V večini nisva imela problemov, vendar pa si prišel na kose poti, kjer si zopet izkusil smisel življenja: “slalom v ravnini z zarjavelimi kolesi”. Tokrat za to ni bil kriv veter, temveč zelo drseče blato. Hvala bogu sem tudi jaz premagala svojo štorasto naravo in se obdržala na kolesu! Po 40 kilometrih blatne ceste, s še bolj blatnimi lužami sva prispela do asfalta umazana kot dva blatna pujska, ki sta se cel dan valjala po toplih lužah! Opravila sva hitro čiščenje blatnega obraza in se podala ob atlantski obali naprej proti mestu Tolhuin.

Naredil se je prav lep zgodnje jesenski dan. Privoščila sva si počitek ob obali, kjer sva uživala ob bučanju morskih valov, medtem ko naju je v zavetrju kamnitih nasipov grelo jesensko sonce. Počasi sva se odpravila naprej.

Zgodaj sva zaključila kolesarski dan, saj sva si zaželela kampiranja na obali. Šotor sva postavila na čudovito točko na klifu, skrito pred cesto, s pogledom na obalo in odprto morje. Ob zvokih morja sem si privoščila sproščeno skiciranje, Erik pa je namenil nekaj pozornosti najinima jeklenima konjičkoma in ju pripravil za zadnje kilometre najine poti.

 

Nedelja,19.2.

Zjutraj sva se podala na pot proti mestu Tolhuin, 60 kilometrov od nanje prelepe kamp točke. Zelo kmalu naju je na poti dohitel dež, ki se kar ni in ni ustavil! Ravno prejšnji dan sva se hvalila nekemu kolesarju, kako naju skoraj nikoli ne ujame dež, sedaj pa sva imela! Vsa premočena sva zavila pod prvo streho (po 20 kilometrih), se okrepčala in pripravila za dežno pot.

Najini čevlji so po večjih trekingih na zahtevnem terenu pridobili že toliko zračnih lukenj, da niso več g od goretexa. Tako sva podplate zavila kar v močne plastične vrečke in nadaljevala pot. Med kolesarjenjem se hitro ogreješ, klub nizkim temperaturam ostajaš topel in po zaslugi dobrih goretex North Face jaknah tudi suh. Največji problem predstavljajo napiti čevlji, saj pridobijo podplati na dodatni teži, tako imaš občutek, da goniš kolo s sidri na nogah.

Čez temne oblake se je počasi prebilo tudi sonce in jakne so se tudi od zunaj zelo hitro posušile. Ravno, ko sva bila vsa suha in pregreta, pa naju je dobrih 10km pred današnjim ciljem spet ujel dež! Najina kolesa sva prestavila v najvišjo hitrost in kar se le da hitro drvela na cilj. Kot dodatno motivacijo sem si v mislih že naslikala okusno empanado (južnoameriška pečena specialiteta – v testo zavita mesna fila obogatena z jajčki in olivami), ki me je čakala na toplem v pekarni Union.

 

Kaj kmalu sva prispela v Toluhin, ravno v to pekarno. Zakaj je to mesto nekaj posebnega? Ker je lastnik pekarne zelo naklonjen kolesarjem. Tako zelo, da jim v svojih skladiščnih prostorih odstopi posteljo in prijetno ogret prostor za druženje. Seveda sva se najprej razgledala po vseh dobrotah, malo potešila lakoto in si privoščila topel tuš in odstranjevanje mokro prilepljenih slojev obleke iz telesa.

Kasneje pa sva se družila ostalimi kolesarji in malo poklepetala. Vedno je zelo zanimivo izvedeti kje so vse kolesarili,  kakšne dogodivščine so vse doživeli. Na koncu pa se po navadi debata razvije o debato o opremi. Neverjetno, kako različna mišljenja imamo o tem, kaj in koliko imeti s seboj. Nekateri gledajo RES na vsak gram! Nikoli nimajo s seboj hrane za vsak slučaj, čisto vse kar ni najnujnejše ostaja za njimi ( včasih se odrečejo tudi kaki stvari preveč in jo spet kupujejo čez nekaj kilometrov). Drugi pa imajo s seboj se veliko več kot midva. Veliko spominkov in reči, ki ti življenje v šotoru malo poenostavijo, vendar vzamejo veliko prostora (npr. ročni pralni stroj, mašinca za  britje, lap top itd.)

 

Ponedeljek,20.2.

Že dolgo sva sanjala o tem, da bi kak dan pomagala v pekarni. To je najboljši način, da se naučiš narediti te njihove slavne, slastne empanade! In seveda se vrsto drugih dobrot. Tako sva prebila dan s čakanjem na delo. Lastnik je rekel, da ima sicer dovolj delavcev, vendar če se razvije gožva, naju z veseljem porabi.

Cel dan sva sedela pod streho, jedla dobrote iz pekarne in ob dobrem wifiju čakala čudežno gužvo v pekarni. A žal nisva dočakala skrivnih receptov. Popoldan sva se rahlo obupana sprehodila okoli mesta. Z najinim planom, da v pekarni zabijeva nekaj odvečnih dni očitno nič ne bo. Tako sva zvečer skovala nov plan zabijanja časa pred zadnjo postajo Ushuaio, ki je od naju oddaljena le se 106km!

 

Torek,21.2.

Dan sva začela prav počasi. Spakirala sva svojo hiško in odrinila na pot. Odpeljala sva se do bližanega jezera  Lago Fagnano, kjer naj bi lovila ribe v reki, ki se zliva vanj. A žal, ko sva prispela do tja nisva bila tako navdušena, kot so bili ostali kolesarji, ko so nama opisovali to slavno ribolovno območje. Vse skupaj je izgledalo kot neka plitva mlakuža, ki se je ujela med jezerom in visokimi travami na pobočju. Žal o ribah ni bilo ne duha ne sluha.

Podala sva se naprej, v upanju da najdeva kak drug primernejši ribolovski prostorček. Tako sva prispela do jezera Escondido. Tam so tik ob obali postavljene lesene zapuščene hiške, ki so kot raj za kolesarje na tem vremensko muhastem območju. V upanju, da prispeva do koc preden naju ulovi dež, sva se podala po makadamski cesti, polni deževnih lukenj in luž.

Tik pred koncem pa sem začutila nek čuden pritisk na zadnje kolo. V strahu se obrnem in… ojej! Nekaj visi po tleh. Ko si tako natovorjen, rabiš kar nekaj časa, da sploh ugotoviš kje se skriva  problem. Po petih minutah odmotavanja prtljage iz prtljažnika sem ugotovila, da je, hvala bogu, prtljažnik na mestu. Ampak žal, očitno nobena stvar ne bo prišla brez bojnih ran domov. Zlomila sem nosilce na eni izmed zelo kvalitetnih Ortlieb torb! Očitno moja puščica preveč drvi čez luknjast makadam in težke torbe preveč premetava na prtljažniku.

 

Ravno sem se lotila reševanja problema, ko zagledam Erika kako se mi približuje – očitno me je predlogo pogrešal in me prišel reševat. Ob njem pa je tekala neka čudna shirana pojava. Kasneje sem ugotovila, da je to policaj, ki tukaj sredi ničesar živi z misijo, da ohranja mir ob jezeru. Moram reči, da mi je prav polepšal dan! Prijel je mojo polomljeno torbo kot dojenčka, jo trdno stisnil k sebi in z njo tekel v svojo kočo.

Z Erikom sva mu komaj sledila. Takoj ko smo prispeli na toplo je začel letati po hisi in iskati pripomočke, da mi torbo popravi. Komaj sva ga ustavila, da imava vse potrebne pripomočke, da jo zvečer v miru zakrpava. Skupaj smo popili mate čaj, potem pa naju je pospremil do zapuščenih koč, kjer smeš prespati, samo če prideš brez avta. Udobno sva se razkomotila, medtem ko je zunaj že začelo deževati.

Namesto da bi v miru lovila ribe, pa sva lepila mojo torbo. Po zaslugah sekundnega lepila in vezic je uspešno (začasno permanentno) pritrjena nazaj na moje kolo! Pozno popoldan sta se nama pridružila se dva kolesarja, ki sva jih srečala že v pekarni. Erik je z drugim fantom celo preizkusil srečo v ribolovu, žal neuspešno. Punci pa sva v hvaležno suhem in brezvetrnem okolju kuhali in klepetali.

 

Sreda,22.2.

Zjutraj sem se vsa prestrašena peljala čez usodne luknje in hvala bogu brez novih žrtev prispela do glavne ceste. Podala sva se čez manjši prelaz. Ob rinjenju v klanec so se nama odpirali neverjetni pogledi na jezero in okoliške hribe. Občudovala sva hribe, nič višje od 1000 metrov nadmorske višine s svežim snegom. Naj vas opomnim, da je tukaj sredina avgusta, če primerjaš z  našimi letnimi časi, povprečna poletna temperatura pa je nekje 10 stopinj.

Počasi sva prispela na vrh in se hitro odkotalila v dolino. Tam sva krenila iz najine poti. Do najine končne točke – Ushuaie sva na tej točki imela le se 40 kilometrov, imava pa se 11 dni časa do letala. Tako sva zavila na stransko pot proti morju. Tu bova nekaj dni kolesarila ob fjordski obali. Po zaprtem gozdu sva prispela do neverjetnega razgleda na morje. Obala je bila sestavljena iz tisočerih majhnih kamenčkov, ki jih je skozi stoletja morje počasi zrinilo na kup. Tukaj pa naju je pričakal tudi močan in hladen veter, ki je hlad morja nosil na sončno obalo.

 

Po kratki mrzli pavzi sva se podala ob fjordski obali do kamp prostora. Klub močnemu vetru in zelo strmim klancem sva prav uživala, saj so se nama za vsakim ovinkom odpirali novi, čudoviti pogledi. Neverjetno lepo je v soncu opazovat neštete visoke trave, ki se borijo z močnim vetrom, da jih ta ne odpihne v razburkano morje.

Na poti sva srečala ribiče in seveda skočila malo pofirbcat, kako jim kaj gre. Neverjetno, gospod je imel poln lavor majhnih ribic. Pravi, da so te boljšega okusa kot velike! Po kratkem pogovoru nama je odstopil nekaj njegove vabe – narezanega kalamara, tako sva tudi midva poskusila srečo v globokem morskem kanalu. Po dobri uri vztrajanja sva obupala. Sosedje so vsake 5 minut ulovili eno ribo, midva pa čisto nič! Na koncu nama je prijazen gospod posodil svojo palico za par minut in tako sva ujela vsak svojo ribico. Končno lahko rečeva, da sva vsaj nekaj ujela! Vsa zadovoljena sva se odpravila proti majhni reki, kjer sva se utaborila.

Četrtek,23.2.

Danes je bil planiran prav leni dan z neznatnimi kolesarskimi premiki. Privoščila sva si dolg spanec in počasen zajtrk. Komaj dobro sva zajahala kolesa, pa sva srečala dva starejša Nemca s kamperjem. Ko sva povedala, da ne greva do konca poti je gospa kar skočila iz avta! Začela nama je razlagati, da je to najlepši konec otoka in da res morava narediti teh 45 kilometrov naprej.

Kar sicer ni problem, a kaj ko sva se bala močnega vetra za nazaj, ki naj bi nama pihal ravno v glavo. Navdušenost starega para je zmagala. Tako sva se podala po poti naprej. Ob opazovanju morja v katerem so stalno “tuširali” kiti in se podili delfini res prav noben kilometer ni bil odveč. Neverjetno je opazovati tako ogromne živali, ki se približajo obali in samo s svojim dihanjem izvajajo že cel spektakel. Danes so bili kiti tako blizu, da sva opazila tudi del hrbta  in rep. Neverjetno!

Za popestritev vsega pa so se tik ob obali dolgo časa podili delfini in kazali svoje črne plavuti. Med njimi se je znašel tudi en izgubljeni tjulenj. Ob občudovanju narave sva prispela do konca ceste – to je najbolj južna točka otoka, do katere vodi cesta. Zaradi izrednega poslabšanja vremena sva se preizkusila v hitrostnem postavljanjem šotora in ravno se zadnjo sekundo smuknila vanj, preden so se ulile velike dežne kaplje. Zaradi slabega vremena sva kaj hitro omagala in zaspala.

 

Petek,24.2.

Danes sva se zelo zgodaj podala po cesti nazaj, saj sva upala na vsaj malo jutranjega brezvetrja. Moram reči, da se nama je zgodnje vstajanje kar obrestovalo. Brez večjega vetrovnega oviranja sva hitro napredovala po cesti nazaj. A ker nesreča nikoli ne počiva, sva tudi danes imela dogodivščine. Meni nič, tebi nič, se je kar z lepega Eriku spet odtrgala ketna. Seveda je že pravi strokovnjak, tako da je brez problemov odpravil problem in kaj kmalu sva nadaljevala.

Ker pa problemi vedno pridejo v skupini, sva čez nekaj minut zopet popravljala strgano ketno! Očitno če Manja trikrat preluknja gumo, mora Erik trikrat strgat ketno! No, medtem ko Erik popravlja ketno lahko jaz napol na skrivaj kradem zaloge sladkih prigrizkov, tako da jaz se prav nič ne pritožujem! Po popravilu sva se podala po poti naprej.

Ogledovala sva si prelepo gričevnato pokrajino, ki jo prelivajo mnogi potočki, reke in jezera. Vsakič, ko sva zagledala morsko gladino, sva se ozirala za kiti in jih kar nekajkrat tudi zasledila. Očitno imajo na tem delu morja kar redno linijo, saj sva jih opazovala že dva dni.

Zgodaj popoldan sva prispela do najine končne točke za danes in uživala na sončku ob šumenju morskih valov in božanju mehkih trav, ki so se nežno premikale v rahlem vetriču. Kmalu se nama je pridružil še en kolesar iz Buenos Airesa. Skupaj smo klepetali in uživali lepoto narave. Kasneje sva se utaborila in si ob ognju prav počasi pripravila večerjo in kmalu zaključila dan.

Sobota,25.2.

Zgodaj zjutraj sva se podala na pot, saj sva želela čim prej premestiti še zadnji 30 kilometrov makadama najinega “obvoza” in prekolesariti še zadnjih 40 kilometrov asfaltne poti proti jugu, ki naju je ločevala od najine končne južne točke – Ushuaie. Po makadamski gozdni poti sva v lepem vremenu prispela do asfalta in se vsa polna energije zagnala do Ushuaie.

Dodatne pospeške sva dobivala ob pogledu na črne oblake in srčno upala, da jih veter odpihne daleč stran od naju. Vendar najine zelje niso bile uslišane. Po dveh minutah odkar je prva kaplja dosegla tla, je že lilo kot iz škafa. Po minutnem postanku sva proti dežno oborožena že drvela naprej. Po petih minutah sva pred seboj zagledala mavrico in se pet minut kasneje sva se že slačila, saj naju je sonce kuhalo v najini dežni opravi! Tako deževno/sončno vajo sva ponovila vsaj trikrat v dobrih dvajsetih kilometrih, kar ti vzame kar nekaj časa in energije.

Ko sva že mislila, da huje ne mora biti, naju je ujela tudi toča. Brez možnosti skrivanja v  zavetju sva nadaljevala pot. Sedaj sva bila ekstremno hvaležna, da imajo najine čelade in Goretex North Face jakne šilt, saj sta ta dva šilta zaščitila najine obraze pred zelo neprijetnimi ledenimi kroglicami. Hvala bogu se je vreme v nekaj minutah spremenilo za 100 procentov na bolje.

 

Ravno v trenutku lepega vremena sva imela prisilen postanek, saj se je Eriku zopet strgala ketna. V upanju, da bo vreme zdržalo sva se hitro lotila popravila in nekaj minut kasneje sva že nadaljevala pot. Vreme se je sončno stabiliziralo in tako sva vsa posušena in dobre volje prispela do najine končne točke Ushuaie. To obalno mesto je kar veliko, glede na to da je res na koncu sveta, odmaknjen od ostale civilizacije. Hitro sva zavila v hostel, preden naju nepredvidljivo vreme zopet neprijetno preseneti.

Tam sva si privoščila sproščeno popoldne ob kuhanju in seveda poskušanju dobre hrane. Zvečer sva si privoščila nekaj piv, s katerimi sva nazdravila na uspešno opravljen premik iz severa na cisti jug Patagonije. Po treh mesecih, neštetih zanimivih dogodivščinah, urah šraufanja koles, ob pomoči mnogih zelo prijaznih ljudi in tisočerih čudovitih razgledih sva prispela na najino končno točko kolesarskega popotovanja.

Nedelja,26.2.

Privoščila sva si zelo sproščen dan. Prvič v treh mesecih nisva rabila skrbeti za zajtrk in to se nama je zelo dopadlo. Dolgo časa sva sedela za mizo v hostlu in sproščeno glodala zajtrk, vključen v ceno prenočišča. Nato sva najinima kolesoma privoščila spa dan. Skrbno sva ju okopala, naoljila in vsaj poskušala odpraviti manjše nepravilnosti. Erik je opazil se eno polomljeno špico, ki bog ve koliko časa že strli na kolesu. Zopet je na strani, na kateri s trenutnim orodjem ne prideva blizu, tako da bo polomljena tudi ostala. Vendar nič hudega, saj sva s kolesarjenjem do Slovenije že skoraj zaključila, tam pa bova najina železna konjička pošteno servisirala.

Popoldan sva se sprehodila po mestu, uživala ob morskih vonjavah in prijetnem sončku. Ogledovala sva si neverjetno drage trgovinice, pripravljene za mase turistov, ki obiščejo južni konec sveta. V hostlu sva si pripravila zelenjavno pito, s katero sva osvežila spomin na recept, ki sva se ga pred kratkem naučila na estanciji.

Ponedeljek,27.2.

Pripravljala sva se na odhod v Ushuaia nacionalni park. Priprave so potekale prav počasi, saj sva prihod v park načrtovala ob 21.00 uri. Zakaj? Očitno vsi kolesarji živimo na majhnem budgetu in se ti zdi tako zelo pomembno deliti vse informacije o tem, kako čim ceneje prestati drago Patagonijo.

Tako so z nama mnogi kolesarji, ki so že bili v Ushuaiji, delili novico, da je za park potrebno plačati vstopnino (približno 15 eurov), če pa prikolesariš notri ob devetih zvečer, pa je zastonj. Saj ne, da nimaš denarja, vendar si za to vsoto raje privoščiš kakšen odličen zrezek več in tako sit počakaš do večera!

Zamotila sva se z ogledom pustnega karnevala v mestu. To je prav poseben spektakel. Cesta je zaprta, po njej se premikajo našemljene skupine, ki med premikanjem plešejo in pozdravljajo gledalce. Je pa zanimivo, da ostali ljudje niso našemljeni, niti otroci ne. Tako sva malo pred deveto prispela v Nacionalni park Ushuaia, kjer sva se utaborila.

 

Torek,28.2.

V parku naju je pričakal čudno oblačen dan. Odpravila sva se na daljši sprehod ob morski obali, kjer so se nama odkrivali pogledi na manjše otočke in gore v ozadju.

Ko sva prispela v kamp, je tam večja skupina ljudi kuhala prav posebno specialiteto. Kmalu je do naju pristopil kuhar in nama ponudil, da nama napolni eno od najinih posod če želiva probati. Z veseljem sva odstopila posodo in preizkusila novo Argentinsko jed. Jaz nebi bila jaz, če nebi hitro stopila do kuharja, se pozanimala kaj to je in prosila za recept. Tako imava v najini zbirki jedi tudi argentinsko rižoto/enolončnico, ki jo lahko pripraviš za veliko ljudi.

Popoldan pa sva se lotila svojega kuharskega podviga. Naredila svoj ogenj, na katerem sva si pripravila okusen kos govedine. Ponoči je najin šotor obiskal tudi poredni Zoro, kot sva ga z Erikom poimenovala. Kdo je to? To je majhna lisička (Soro v Španščini), ki nama je ukradla kos kruha in poskusila za njo neokusno moko. Tako sva imela stik s še eno patagonsko živalco. Tukaj so lisice tako majhne, da za vse misliš, da so mladički. Najina francoska štruca je verjetno njena večdnevna pojedina.

 

Sreda,1.3.

Slabo vreme se je nadaljevalo tudi danes, to pa nama je prekrižalo plane pohajanja po bližnjih hribih in občudovanju razgledov. Tako sva se predčasno odpravila iz parka in uživala v toploti in predvsem strehi hostla v Ushuaji. V hostlu sva začela planirati najin odhod na letališče čez nekaj dni, si privoščila packanje pice in se sproščala ob dobri glasbi.

 

Četrtek,2.3.

Ne vem, ali zato ker se najin odhod vztrajno bliža, ali le zato ker se lahko, ampak vedno več časa se v hostlu skrivava pred vremenskimi nevšečnostmi in le s težavo pomoliva glavo v to oblačno, deževno, vetrovno vreme. Na toplem pridno prazniva zaloge hrane, da bova imela čim manj prtljage za na letalo, počivava in se grejeva s toplim čajem.

Vzela sva si čas za dokončanje najinega bloga, kar mogoče ni videti, vendar pobere ogromno enega časa. Na internetu pregledujeva razno kamp opremo, ki sva jo opazila pri ostalih kolesarjih na poti in se nama zaradi dobre kvalitete in uporabnosti bolj dopade kot najina trenutna oprema. Tako že sanjava, kako bi se z novo opremo podala na novo avanturo.

 

Najin zadnji del potovanja – kolesarjenje čez otok Terra del fuego je bil prav poseben del potovanja. Morda sva mu pripisovala poseben pomen, ker sva vedela, da premagujeva zadnje kilometre, morda sva na podlagi prejšnjih izkušenj in modrosti ostalih kolesarjev in ljudi, ki sva jih srečala prej na najini poti, začela drugače gledati na pot, ali pa je način potovanja postal drugačen prav zaradi drugačnega okolja.

Na prvih delih poti nisva nikoli pristopila do ljudi. Zdelo se nama je čudno, da bi jih prosil za vodo, kaj šele za zatočišče. Vendar nama je Mark – lastnik estancije Santa Thelma, kjer sva delala 14 dni, zagotovil, da so ljudje na estancijah izredno prijazni, da te vedno radi sprejmejo. Od nasproti potujočih kolesarjev sva izvedela, da bolj ko potuješ na jug, bolj so te ljudje veseli, saj so hiše zelo redke in zelo redko srečajo drugo živo dušo. Okolje na otoku, kjer je 48100 kvadratnih kilometrov poseljenih le z štirimi mesteci in nekaterimi zaselki, pa je zelo vetrovno, vremensko nepredvidljivo, z velikimi odseki brez tekoče vode in v večini redko zasajeno z višjim rastlinjem.

Vse to so bili razlogi, zakaj sva se ustavljala na estancijah, kjer sva vedno naletela na gostoljubne ljudi, pripravljene pomagati kot so le lahko. Poleg pomoči, pa sva od njih dobila tudi poseben občutek za to, kako ljudje živijo v tem specialnem okolju. Kako se spopadajo z razno raznimi naravnimi nevšečnostmi, kakšne so njihove vrednote in kakšen odnos imajo do življenja na Tierra del fuego.

Njihove zgodbe in skromna prijaznost, pripravljenost pomagati brez dodatnih vprašanj ali pomisleka na lasten zaslužek, naju je globoko ganila. Ljudje so tako preprosti, v večini živijo brez elektrike (oziroma si ta luksuz privoščijo le nekaj ur na dan v večernih urah), njihova prehrana izhaja iz tega, kar lahko pridelajo sami, pa so jo vseeno pripravljeni deliti z mimoidočim kolesarjem.

Čisto samoumevno jim je, da morajo za lasten luksuz poskrbeti sami. Ce želijo imeti hrano, jo morajo pridelati, če želijo meso, morajo vzgojiti živali, če želijo obleke brez lukenj, jih morajo zasiti. So tudi veliko bolj ekološko usmerjeni, kot ostalo prebivalstvo Južne Amerike, mora ravno zaradi narave njihovega skromnega življenja. Cenijo domačo kulinariko in so vedno pripravljeni poskusiti tudi kaj novega. So pa tudi zelo razgledani. Ob pomanjkanju elektronike imajo veliko več časa za branje dobre knjige in širjenje svojega obzorja.

Dodatno naju je impresionirala naravna lepota. Po več sto kilometrih pampe na celini, sva zašla na otoški raj, z neverjetno lepo obalo, ki že na pogled nosi ta hlad morja, ki ga jadralska obala ne. Ko se ozreš po okolici začutiš, kako si je vsak kamenček, vsaka bilka trave in vsako upognjeno drevo moralo izboriti prostor v tem neprizanesljivem okolju. Vsakič, ko srečaš novo žival ti je takoj jasno, da ima izredno svobodo in ni navajana stika z našimi prevoznimi sredstvi in ljudmi. Navdušena sva bila tudi nad nenavadnimi živalmi, ki jih prej nisva opazila. Šokirala naju je velikost kita, nerodna narava pingvinov in igrivost velikih delfinov.