BLOG: POTEP PO KORZIKI

ERIK ŠTURM IN MANJA PEČKAJ – Bovec, Slovenija

 

Najina Korziška avantura se je pričela zelo umirjeno. Namestila sva se v kampu Calamar, 50km južno od mesta Bastija, na vzhodni obali otoka. Tu sva se prvič odpravila na popoldanski izlet s kolesi, da vidiva s čim imava sploh opravka.

Po nekaj minutah sva že lezla v breg, ki ni imel konca. Vendar sva si misli zamotila s pogledi na neštete kostanje, kaktuse, agave in ostalo mediteransko rastlinje, ki se je bohotilo ob starih kamnitih hišah in le delno zakrivalo prelep pogled na morje. V taki okolici noben breg ni predolg! Kaj hitro sva prišla do spusta, kjer je bil ves prejšnji trud poplačan.

 

Naslednji dan sva se odpravila na malo bolj resno kolesarjenje z morja v bližini vasi Cervione do prelaza Col d’ Arcarotta (819 nmv), kjer sva se spustila v dolino k vasi Piedicroce. Sledil je nov vzpon do prelaza Col de Prato (985 nmv) in tu našla pašnik idealen za preživetje noči. Na več kot 50 kilometrski poti nisi zasledil ene nezaraščene, vodoravne površine, kjer bi lahko stlačil svoj šotor.

Celotna pot je bila sestavljena iz vertikalnih sten, v katero je bila vklesana položna cesta (ki je bila seveda vedno nagnjena v rahel breg ali v rahel spust), iz te stene so se, ne vem točno kako, bohotila velika, močna drevesa.

 

Poleg dreves so med temi predvsem navpičnimi stenami našle svoj prostor tudi ozke in visoke kamnite hiške. Vasi so bile v večini majhne in so štele le nekaj hiš, vendar so bile razporejene ob cesti na vsakih 20 kilometrov in prav vsako vasico je krasila majhna stara cerkvica s turnom.

 

Celotno najino kolesarsko pot so naju spremljali glasni poki lovskih pušk, ki so sledili neštetim ptičem in divjim svinjam. Lov je tu očitno zelo popularen šport!

S prelaza sva se naslednje jutro spustila v drugo dolino proti vasi Casabianca in nadaljevala proti obali, kjer sva po obalni cesti prikolesarila do kampa.