BLOG: POTEP PO KORZIKI

ERIK ŠTURM IN MANJA PEČKAJ – Bovec, Slovenija

 

Po koncu najine druge avanture sva se iz Cort kar z avtom premaknila naprej. Po vzhodni obali sva se približevala jugu otoka. Premik sva izvedla počasi po raznih majhnih gorskih cestah čez več prelazov. Večkrat sva se ustavila ob kakšni reki in si privoščila krajši sprehod.

Najbolj nama je ostala v spominu reka Purcaraccia, kjer sva hodila dobro uro ob njenem kanjonu. Reka ima sicer trenutno zelo nizek vodostaj, vendar si je na nekaterih delih v živo skalo izdolbla naravne bazene, v katerih se tudi kljub pomanjkanju dežja nabira voda. Na robu teh bazenov so v skalo zlizani naravni tobogančki, po katerih se reka počasi pretaka iz enega v drugega.

Prav posebno naravno vodno igrišče, kot zanalašč za poletno soteskanje!

 

Ob mestecu Porto – Vecchio, sva za eno popoldne izvlekla najini kolesi iz avta in se podala na polotok plaž. V dobrih 30ih kilometrih sva prekolesarila več deset prelepih plaž, ki so poleti ena ključnih turističnih destinacij Korzike.

Odpirali so se nama pogledi na dolge peščene plaže z mnogimi manjšimi počitniškimi vilami. Na eni od teh plaž sva celo testirala toploto morja s hitrim plavanjem.

Za november je bilo presenetljivo toplo!

 

Z avtom sva počasi prispela do mesta Bonifacio, kjer sva si ogledala to neverjetno mestece. Celoten star del je postavljen na vrhu ogromne pečine, kjer imaš na trenutke občutek, da bo zdaj zdaj vse skupaj zgrmelo v morje.

Hiše ohranjajo svoj starinski videz z nežnimi odtenki fasade in ličnimi, preprostimi dodatki kot so lesena polkna, amfore, itd.

 

Od tam sva se po zahodni obali otoka premaknila v bližino Ajaccio-a, kjer sva se pripravila na svoj naslednji kolesarski premik.

V vasi Tiuccia, v bližini Ajaccia, sva pustila avto in opremila kolesi. Odpravila sva se na večdnevno kolesarjenje do mesta Calvi po obalni cesti in iz Calvija nazaj po bolj hribovitem svetu.

 

Prvi dan sva se odpravila po obalni cesti do mesta Cargese.

Ta del kolesarsko ni bil pretirano naporen. Ob rahlih vzponih in spustih sva pogledovala na čudovito Korziško skalnato obalo. Ob živo rjave skale je butalo svetlo turkizno morje in izgledalo je, kot da je obala sestavljena iz nešteto naravnih jackuzijev. Bele pene so bile lep kontrast temnim skalam.

 

Iz lene obalne ceste sva se povzpela na prvi prelaz Col de Lava (491 nmv) in se zelo hitro spustila nazaj do obalnega mesteca Porto.

Nežen vzpon so zamenjali bolj strmi klanci, pogled na morje pa je zamenjala zelena pokrajina polna oljčnih nasadov in zimzelenega zelenja.

 

 

Od vseh sončnih dni sva se na kolo odpravila ravno v nestabilnem vremenu, tako naju je že do Porta, kjer sva vedrila, napralo že vsaj petkrat.

V sončnih dneh ti je čisto vseeno kakšno opremo imaš vendar pri tako nestabilnem vremenu si izredno hvaležen, da imaš odlično gore-tex North Face jakno, ki te brani pred mokroto in zmrzovanjem pri spustih.

Iz Porta sva se hitro dvignila nazaj do prelaza Col de Crox (260nmv), kjer sva prenočila.

 

 

Za jutranjo rekreacijo sva se povzpela do naslednjega prelaza Col de Parmarella (408nmv). Pot so nama krajšali pogledi na rdečo-rjave spičake vse okoli naju. Tako sva se kar hitro podala v spust proti obalni vasi Galerija.

Tu sva zaradi deževne popoldanske napovedi raje obrnila krog in se po hribovitem svetu podala v Calvi (tako sva popoldan v slabšem vremenu kolesarila bližje obali). Zagrizla sva se v nove brege proti najvišji točki Bocca de Marsolinu (443nmv). V ozadju so se nama odpirali pogledi na hribovit Korziški svet z visokimi in strmimi vrhovi in tako je bil vzpon še lažji.

 

Še dopoldan sva že drvela po bregu navzdol proti mestu Calvi, kjer sva si privoščila daljšo pavzo. Z ogledom mesta nisva izgubljala časa – se še z avto vrneva na ogled.

Tako sva nadaljevala pot ob obali nazaj do vasi Galerija. Obala je bila sestavljena iz živo oranžnega klifa, v katerega se je v strašnih globinah zažiralo razburkano morje. Prispela sva do dela, ki sva ga prekolesarila že zjutraj in se tako po hitrem postopku povzpela nazaj na prelaz Col de Crox (kjer sva prenočila že prejšni dan) in postavila šotor na istem prostoru. Po pregonjenih več kot 110 kilometrih in narejenih kar nekaj višinskih metrih se nisva hotela ubadati še s tem, kje postavljati šotor, tako sva se vrnila kar na isto točko.

Vendar pa je bila ena sprememba. Prva noč je bila zelo mirna, drugo noč pa nama je kratil lačen divji pujs, ki kar ni hotel pustiti na miru najinih praznih pločevink hrane in se je vztrajno vračal nazaj. Kakorkoli, utrujenost je prevladala tudi lačnega nočnega obiskovalca in tako sva vseeno kar hitro zaspala.

 

 

Tretji dan sva se želela že zgodaj podati na dolgo pot, vendar nama je dež prekrižal načrte. Po skoraj dveh urah vedrenja, oziroma dolgi jutranji kavici, sva se podala na pot.

Pred nama je bil del poti, ki sva jo prekolesarila že prvi dan vse do Porta ob morju. Potem pa naju je čakal nov izziv – prelaz Col de Sevi (1103 nmv). Trideset kilometrov vzpona je bilo zelo zanimivih predvsem zato, ker si že glede na pokrajino dobival občutek tvojega vzpona.

Začetek je bil ob morski gladini, s tipično obmorsko vegetacijo – oleandrov in borovih gozdičkov. Potem so se začeli pojavljati pretežno kostanjevi gozdovi, z manjšimi vasicami vrezanimi v teren nad globokimi kanjoni in domačimi živalmi, kot so pujski, kar prosto pasajoči se ob cesti. Vmes je na cesto pokukal tudi kakšen divji pujs.

Višje se je kostanjev gozd prevesil v mešani gozd pomešan z nizkim zelenjem, vedno bolj naju je preganjal dež. Vedno višje kot sva šla, bolj strma je bila cesta, vedno manj je bilo majhnih zaselkov in vedno bolj je prevladovalo nizko zelenje.

Na najvišji točki je megla prevladala in skozi gosto meglico si ujel le še kanček navpičnih, rjavo rdečih skal iz katerih je vsake toliko štrlelo kak nizek grm. Na vrhu sva se zaradi mrazu in neprijetnega vremena oblekla v praktično vse kar sva premogla in se v pičlih 15 kilometrih iz več kot 1100 nadmorske višine spustila do morja. Ob obali sva se na sončku končno ogrela in se podala v zadnjih 10 kilometrov do avta.

Tu sva si privoščila tuš in dobro večerjo ob steklenici vina s pogledom na morske valove. Vse to je res prijalo, po treh kolesarskih dneh, 270 kilometrih in približno 5000 višinskih metrih.