BLOG: POTEP PO KORZIKI

ERIK ŠTURM IN MANJA PEČKAJ – Bovec, Slovenija

 

Zaradi muhastega vremena sva preskočila dnevna kolesarjenja in se kar z avtom podala na raziskovanje zadnjih kilometrov zahodne obale otoka. Do Calvija sva se premaknila zelo hitro, saj sva ta del že dobro prečesala s kolesi. Severno od Calvija sva se ustavljala ob raznih majhnih pristaniščih in občudovala njihove svetilnike. Da sva si krajšala dneve sva se v obdobjih lepšega vremena sprehodila čez kakšno vasico, do ruševin ali le ob obali.

Prispela sva so mesteca St. Florian na jugozahodnem delu severnega polotoka Korzike – Capo Corse. Tu sva pustila avto in izkoristila naslednje dni lepe vremenske napovedi. S kolesi sva se podala okoli polotoka.

 

Po nekaj dneh sedenja v avtu je bil prvi jutranji breg, ki naju je iz morja pripeljal na več kot 500 nadmorske višine, kar dober prebujevalec vseh mišic telesa. Po jutranjem ogrevanju sva se spustila v Bastijo.

Po dolgotrajnem, žal neuspešnem lovu za plinsko bombulo za kuhalnik sva nadaljevala pot. Očitno bo potreben resen razmislek o drugem načinu kuhanja, saj je pravo plinsko bombulo že v Evropi težje najti kot šivanko v kupu sena!

Ob neverjetnih pogledih na majhne plažice, kjer si je majhna zaplata peska izborila prostor med navpičnimi stenami in morjem sva hitro pozabila na zapravljen čas v mestu. Da nama ni bilo dolgčas so skrbeli kratki vendar strmi in zelo pogosti bregi, ki so naju za nekaj metrov odtrgali od morja in spusti, ki so naju hitro spet pripeljali nazaj. Ob morju so se pojavljali manjši zaselki, ponavadi nekaj hiš, ki so bile nanizane okoli majhnega pomola. Hiše so v večini zaprte in očitno zaživijo le v poletnih sezonskih mesecih.

Počasi sva napredovala proti najsevernejši točki otoka. Tik pred ciljem pa sva se povzpela na daljši breg. Seveda, kolesarjenja po Korziki ni brez večjih vzponov! Na koncu sva se z nasmehom na obrazu spustila v majhno vasico tik ob morju – Tollare, kjer sva tudi prenočila.

Medtem ko sva na plaži čakala,  da pade mrak in lahko najin šotor nevpadljivo stisneva med bližnje grme je do naju priletela starejša gospa. Na vso moč nama je želela dopovedati nekaj v nama nerazumljivi Francoščini. Kaj hitro je iz najinega zbeganega pogleda razbrala, da je ne razumeva kaj dosti. Še nekaj nama je poskušala dopovedati in je odšla.

Kmalu je do naju pristopila druga gospodična, ki je bila poleg naju edina turistka v vasi in nama razjasnila situacijo. Gospa je predvidevala, da bova spala kar na plaži in jo je skrbela napoved zelo močnega vetra. Da bova bolj varna, nama je odstopila prostor ob njeni hiši, ki je zaprt iz vseh smeri in tako tudi dobro zavetišče proti vetru. Kljub temu, da se nama vremenska napoved ni zdela tako katastrofalna sva z veseljem sprejela ponudbo in se udobno naspala.

 

 

Naslednji dan sva se podala po zahodni stani polotoka nazaj do avta. Kratke, strme brege prejšnjega dne so zamenjali daljši in bolj položni. Neštetokrat sva se dvignila od morske gladine na tistih nekaj sto metrov nadmorske višine, ki sva jih premagovala daljše obdobje in se potem kot bi trenil hitro spustila nazaj do morja in zagrizla v nov breg.

Vedoč, da je to najin zadnji kolesarski dan na Korziki sva se malo lažje spopadala s temi vzpetinami. Cesta je tako povezovala veliko majhnih zaselkov. Nekateri so bili nanizani tik ob obali, drugi so bili dvignjeni nekoliko višje, kjer se jim je odpiral prelep pogled na živo modre valove. Vasice so bile nekoliko drugačne od tistih, ki sva jih srečevala v notranjosti otoka. Ne tako strm, manj skalnat teren je dopuščal, da je bilo med hišami več prostora, ki ga je zaraščalo uporabno zelenje.

Zgodaj popoldan sva tako prispela do avta in zaključila kolesarjenje po Korziki.

 

Zaradi slabega vremena sva zadnja dva dni preživela predvsem v avtu in potikajoč se po majhnih mestih, čakajoč na lepše vreme, oziroma na trajekt, ki naju bo odpeljal domov. V tem času so se nama v spomin vtisnile mnoge slike Korzike, ki nama bodo lepšale mrzle zimske dni.

Na Korziki sva srečala veliko kolesarjev vsak dan. Očitno nisva edina, ki ju privlačijo zmerne temperature, lepi morski pogledi, strnjene vasice in visoki gorski prelazi. Predvsem pa je primerna za kolesarje sedaj, brez zelo visokih poletnih temperatur in turistične gužve na cestah. Vendar sva opazila eno očitno razliko. Najini okorni gorski kolesi polni prtljage, pripravljeni na večdnevno kolesarjenje sta zelo izstopali od ostalih peresno lahkih cestnih koles, katerih lastniki so za svoj podvig potrebovali le kakšno steklenico vode in miniaturno torbico z nujnimi kolesarskimi pripomočki. Popotnikov s težkimi torbami na kolesih sva srečala le peščico, v treh tednih bi jih lahko preštel na prste ene roke.

 

 

Poleg lepe pokrajine, ki sva jo opisovala v prejšnjih objavah sva v treh tednih opazovala in spoznavala tudi domače prebivalce. Že prve dni so starejši predstavniki Korziških vasic pristopali do naju in naju ogovarjali. Verjetno bi od njih zvedela veliko več, če bi govorila Francosko, vendar sva si velikokrat lahko pomagala z osnovnim znanjem italijanščine. Zanimala jih je najina kolesarska pot, poizvedovali so o Sloveniji in delovali izredno prijazno. Zadnji dan pa sva doživela prav posebno izkušnjo.

Da izkusiva Korziško kulinariko v njeni polnosti sva se poleg občasnega testiranja njihovih vin, sirov različnih vonjav in suhih mesnin odpravila tudi na kosilo v majhno, domačo, Korziško restavracijo. Že pri vhodu naju je ogovoril en od očitno rednih gostov. Hitro je postalo jasno, da ne razumeva njegove francoščine in tako se je pisana druščina za različnimi mizami začela zanimati za naju. Skupaj so se po svojih najboljših močeh trudili, da bi nama z nekaj italijanskimi in angleškimi besedami razložili dnevni meni. Cela majhna restavracija je oživela in vsi so skrbeli za to, da sva se počutila domače. Poleg udobnega ambienta pa moram reči, da je bila tudi hrana izvrstna.

Tako sva z dobrim okusom v ustih in velikodušnem mnenju o Korziških prebivalcih zaključila najin kratek obisk otoka.