BLOG: TREKING PO VISOKIH PRELAZIH OB EVERESTU

MATEVŽ KONJAR IN EVA RUSTJA – Bovec, Slovenija

 

2. november, Chukhung resort, Chukhung – 4730 v.m., 2,5 ure hoje

Današnji dan je bil v znamenju počitka, saj je bil naš cilj samo krajši premik pod prelaz Kongma La v vas Chuckung. Tako smo se dokončno za nekaj časa odmaknili od glavne pohodne poti med Luklo in baznim taborom Everesta in vstopili v gornji del doline reke Imja Khola. Razlika je bila takoj očitna. Srečevali smo precej manj ljudi, pa še tisti, ki so hodili po tem koncu, so bili precej drugačni od povprečnega pohodnika na ruti do EBC.

Večina jih je prihajala nazaj iz baznega tabora Island peaka, ki je zelo popularen, 6189 m visok, vrh, ki predstavlja dodaten izziv za bolj sposobne obiskovalce Khumbuja (in me iskreno vse bolj mika!!!). Tako smo bili obkroženi z ljudmi, ki jim gore niso tuje, ter lokalci – skratka v zelo prijetni družbi.

Pot je bila zelo razgledna (kot skoraj vsaka tu okoli) in nam je odpirala vedno nove razglede na Nuptse, Lhotse in posebej na pobočja na nasprotni strani doline, ki so praktično en sam strm, razbrazdan ledenik.

 

 

Ko smo začeli hoditi med ledeniškimi morenami, smo opazili spomenik. Hitro smo ugotovili, da je ta posvečen poljskemu plezalcu Jerzyju Kukuczki, legendi svetovnega alpinizma. Za Reinhold Messnerjem je kot drugi človek osvojil vseh 14 osemtisočakov, poleg tega pa je slovel po mnogih prvenstvenih smereh in zimskih vzponih v Himalaji.

Spomenik nas je spomnil, da ne glede na to, kako velik, izkušen in močan si, vedno položiš svojo usodo gori v roke in nato ona odloči, kam bo naprej speljala tvojo pot. Tako je bilo tudi z Jerzyjem, ki je zaradi strgane cenene vrvi s katmandujske tržnice z višine 8200 m omahnil 2000 m globoko.

 

 

Pot smo kmalu zaključili v lodgu, kjer nas je zaradi sonca, ki se je upiralo v okna sobe, pričakal prijetno topel prostor in kosilo. Preostanek dneva smo počivali.

V zraku je čutiti rahlo napetost. Jutri se prvič vzpenjamo preko meje 5500 m in kljub temu da se vsi počutimo odlično (včasih se z Evo res vprašava, če smo res dejansko na 4700 m, ker razen rahlo povišanega pulza ne čutiva nobenih razlik), strah pred neznanim prinaša določene dvome in skrbi.

 

3. november, Himalayan eco resort Lobuche, Lobuche – 4910 v.m., 8,5 ur hoje

V regiji Khumbu imamo več različnih variant trekinga. Seveda daleč najpopularnejša je trasa do baznega tabora Everesta, ki ljudi privlači z neopisno, a meni še vedno nerazumljivo silo. Poleg te se mnogi podajajo na treking preko enega ali več prelazov, kot so: Renjo La, Cho La, Kongma La, do Gokijskih jezer itd.

Trasa, ki sva jo izbrala z Evo in jo trenutno bijemo skupaj z najinim vodnikom Nabinom, se imenuje Everest three high passes trek in s tem ko preči vse tri prelaze, dejansko poveže celotno regijo. Glavna razlika pa so seveda prelazi, s katerimi sva se prvič spoprijela danes. Najin vzpon na ”zloglasni” Kongma La (prelaz je najvišji in je z obeh strani dokaj strm) smo zato pričeli ob dokaj zgodnji uri.

S hojo smo pričeli ob 6ih v ostrem nočnem mrazu. K sreči je tega odtehtal nepopisni razgled na J steno Lhotseja, ki je bila vsa rumeno razžarjena od jutranjega sonca. Šele po slabi uri hoje, ko smo že prispeli na gornji rob ledeniške morene, nas je obsijalo sonce in pot je postala lažja.

 

 

Že od začetka je bilo razvidno, da danes za Evo ni najlažji dan, saj se je počutila precej slabo, obhajali sta jo namreč slabost in šibkost. Z Nabinom sva hitro čez zobe skovala plan, kako jo bova z malo spodbude in pomoči spravila do konca poti, sam sem pobasal še njen nahrbtnik in že smo zagrizli v najbolj strm del. Tu so se kratki ključi res navezovali dobesedno eden nad drugim in potrebno je bilo pljuniti v roke, da smo zbrcali čez.

 

 

Ko smo prišli na vmesni plato, smo lahko občudovali smaragdna jezera pod prelazom (ne razumem, kako ta voda na višini preko 5100 m čez noč v tem strupenem mrazu ne zamrzne …).

Smo pa tu ugotovili, da imamo novega spremljevalca. Za nami je namreč pritekel pes, ki se je še prejšnji večer v lodgu v Chukhungu tiščal v moje naročje.

Ko smo šli vsi spat, je on v svojih nočnih nadurah pogrizel nekaj vložkov čevljev, ki so jih neprevidni pohodniki pustili pred vrati. Tako smo domnevali, da so mu v vasi odrekli dobrodšlico (oz. mu obljubili zajtrk iz batin), zato si je počasi moral najti nov dom. Tako nas je spremljal celotno pot do vrha, od tam pa se je odločil priključiti ameriškemu popotniku, katerega je Eva kasneje slišala po telefonu prepričevati svojo punco, da bo ”zvestega” kamerada pripeljal kar čez lužo.

 

Ko smo končno dosegli vrh prelaza, nam je precej odleglo, saj se nam na višini moči kaj hitro povrnejo, ko prenehamo z vzpenjanjem. Vreme je bilo prijetno in skupaj z Nabino in Jeetom smo si podelili kosilo. Nismo pričakovali, da najtežji del še prihaja.

Ob začetku sestopa se je najprej mene polastil zoprn, močan glavobol, za katerega sem najprej menil, da je posledica višine. Šele po rahlih motnjah vida sem ugotovil, da gre za zame tipično, a zato še bolj neprijetno, migreno. Pot se kar ni hotela končati, hitro se je shladilo in pričelo rahlo snežiti. Po koncu spusta nas je za nagrado čakalo še skoraj dveurno prečenje ledenika pred vasjo Lobuche. Steza preko tega je zaradi relativne neobljudenosti prelaza Kongma La dokaj slabo razvidna. Tako nas je čakalo še malo nagradnega zgubljanja po gruščnatih odsekanih robovih, med zmrznjenimi in pol-zamrznjenimi jezeri ter ledenimi stenami.

Precej izmučeni in od prahu popolnoma beli smo tako popoldne prispeli v vas Lobuche. K sreči smo sedaj nastanjeni v enem boljših lodgev do sedaj, kjer si polnimo moči z dobro hrano v prijetnem vzdušju. Prelaz, ki smo ga danes prehodili, ni bil v nobenem pomenu ekstremen, sem pa imel v življenju že kakšen lažji sprehod ☺

 

 

4. november, Snow Land Hotel Gorak Shep, Gorak Shep – 5190 v.m., 2,5 ur hoje

Današnjo etapo smo začeli z norim zajtrkom (če boste kdaj v tem lodgu, so čokoladne palačinke bucket list material), ki se je zelo prilegel po hladni noči. Pot smo najprej začeli po ravnicah, ki pa so se kasneje spremenile v kup ledeniških moren in nato ledenik. Na poti smo srečevali ogromno znanih obrazov iz prejšnjih lodgev (kljub temu da je pohodnikov tu veliko, jih veliko tudi spoznaš in jih potem konstantno srečuješ vsepovsod). Na obrazih mnogih je mogoče razbrati močno utrujenost, saj je ta etapa zaradi  visokih nadmorskih višin v primerjavi s prejšnjimi na EBC treku precej težja.

 

 

Kasneje smo prispeli na ledenik, ki se z zahoda priključuje na veliki khumbujski ledenik (ki smo ga sprečili včeraj). S tega smo imeli odličen razgled preko ledenih brezen prav do vznožja ledenega slapu, kjer naj bi bil bazni tabor. Iz pripovedovanja nekaterih popotnikov smo izvedeli, da trenutno tam ni niti enega  šotora, saj ni odprav, tako da smo se odločili tabor izpustiti. Kljub temu je zanimivo, da so množice kljub poznavanju tega dejstva še vedno drle tja, pa čeprav samo po kljukico in sliko s tablo.

Na ledeniku smo srečalli tudi romunsko ekipo s stričkom Prabinom. Celotna ekipa je tokrat zgledala precej manj energično, pogledi so bili prazni, brade neobrite, manjkala pa sta celo dva člana, ki so ju zaradi izčrpanosti in rahlih znakov višinske bolezni evakuirali s helikopterjem.

To je še en dokaz, da treking, kljub temu da gre za relativno enostavno dejavnost, zahteva določeno mero pripravljenosti in tudi kanček sreče glede tega, kako prenašamo višino.

 

 

Tu smo lahko videli tudi skoraj grozljive prizore, kako so ljudje, ki so bili na meji nezmožnosti hoje, najemali konje z vodniki, ki so jih jezdili v želji po doseganju baznega tabora (na žalost poleg vseh pohodnikov tu vidimo tudi prizore, ki se nam zdijo včasih kot posmehovanje in čisto nespoštovanje do lokalnih ljudi in pravil, ki veljajo v gorah).

 

 

Po vsega skupaj dobrih dveh urah smo prispeli v vas Gorak Shep, po domače povedano konec sveta. Gorak Shep v bistvu sestavlja samo nekaj lodgev in šotorov, ki so tu zaradi odprav in trekinga.

Vas pesti kronična suša, saj se zaloge vode skoraj ne odmrznejo. Tako vse v vasi diši (mnogokrat pa presneto smrdi) po kerozinu, dimu in najrazličnejših človeških vonjavah. Mraz je tukaj tak, da jesenski hlad v večernih urah, ko pišem ta dnevnik, zunaj dosega –15 stopinj celzija.

 

 

Najin jutrijšnji cilj je najvišja točka najinega trekinga. Odpravili se bomo na 5550 m visoki Kala Patthar, s katerega je menda najboljši, definitivno pa najslavnejši, razgled na Everest. Ker so razgledi baje tudi najboljši v jutranjih urah, bomo pričeli našo pot že ob 5ih.

Za temperature, ki bodo takrat zunaj, nočem vedeti ☺.