BLOG: S KOLESOM ČEZ PATAGONIJO

ERIK ŠTURM IN MANJA PEČKAJ – Bovec, Slovenija

 

Javljava se vam iz Hornopirena, kjer čakava na trajekt do parka Pumulin. Za nama je prevoženih prvih 220 kilometrov. Na tej kratki razdalji sva se počasi navadila na otežena kolesa in nomadsko življenje. Pot ni bila pretirano naporna, vendar sva že spoznala moč konjskega balzama za sproščanje utrujenih mišic, pomen dobrega sedeža, pomembnost preverjanja vijakov ( po dveh dneh makadama se najbolj trdno zavit šrauf popusti) in lakoto kolesarja (predvsem Manje, ki mora kot dojenček polniti svoje zaloge energije na dve uri )
Za Čilence lahko za zdaj rečem le, da so neverjetno prijazni ljudje in so zelo pozorni do kolesarjev. Kar pristopijo do tebe, ti svetujejo kje je varno za tvoje kolo, na cesti se ti odmikajo in te pozdravljajo, če stojiš te vprašajo, ali rabiš pomoč, sami od sebe ti povejo kje lahko kampiraš in tako vedno znova pozitivno presenečajo!

Več še ob slikah, zdaj pa naj bo to za danes vse. Se pa slišimo kmalu – kar je sicer malce odvisno od dosegljivosti interneta na najini nadaljni poti!

Lep pozdrav!

 

Nedelja, 27.11.

Najina kolesarska pustolovščina se je pričela v mestu Puerto Varas, kjer sva sestavila kolesa in se opremila s primerno zalogo hrane.

 

Ravninska pot ob prelepem jezeru naju je pripeljala do mesteca Ensenada, kjer sva se obrnila proti morju. Po prvih vzponih sva se utaborila 5 km pred vasico Ralun.

 

 

Ponedeljek, 28.11.

Naslednji dan sva nadaljevala ob morskem zalivu in odprli so se nama prvi pogledi na gojišča lososov in školjk.

Mimo mnogih potokov, ki se zlivajo v morje sva prispela do reke Puelo, ob mestu Puelo kjer sva se utaborila. Neverjetno lep zelen kotiček je bil kot nalašč za dva kolesarja začetnika, s tušem (beri umivanje v reki), pralnim strojem (beri namakanje oblek v reki), trgovino (beri lovljenje lastne večerje, ki sicer ni uspelo), sredi zelene oaze se je, ne veva iz kje, pojavil WI FI!

 

Torek, 29.11.

Tretji dan kolesarjenja sva se spopadla z makadamskimi klanci – kdo bi si mislil, da je tik ob morju lahko toliko brega! Vendar pa sva se, z mislijo na lepe razglede, ki so se nama odpirali za vsakim ovinkom prerinila na pot do Hornopirena.

25 kilometrov pred mestom sva se utaborila na nogometnem igrišču, skritim pred vsakršno civilizacijo, si privoščila dobro večerjo in utrujena omagala.

 

Sreda, 30.11.

Danes sva tako prekolesarila še preostalo pot do Hornopirena, kamor sva prispela že zgodaj popoldan. Tu sva si privoščila meso za kosilo (prvič na najinem potovanju), topel tuš in okrepitev zalog hrane.