BLOG: S KOLESOM ČEZ PATAGONIJO

ERIK ŠTURM IN MANJA PEČKAJ – Bovec, Slovenija

 

Po skoraj treh tednih potovanja opažam, da se je najin način potovanja že malo spremenil. J

Do Cerro Casstillo (prva pavza) sva delala več kilometrov na dan (povprečno med 70 in 80) in s kolesarjenjem zaključila šele pozno popoldan (ponavadi okoli sedmih). Sva si pa seveda vzela več časa za kosilo in podobne stvari, da sva se umaknila najmočnejšemu soncu.

Od pavze naprej pa delava manj kilometrov (med 50 in 60), vendar kolesarjenje zaključiva že zgodaj popoldan ( ob štirih ali petih). Tako nama ostaja več časa za uživanje prelepe narave, ribolov, skiciranje in preprost užitek. Res je, da imava zdaj, za razliko od prej, večinoma makadamske poti, vendar mislim da to ni glavni razlog najine spremembe. Ko sva tako hitro prišla čez prvo četrtino poti, sva se nekako bolj sprostila, dovoliva si več prostih dni in uživanja prelepe narave. Bojiva se, da bi zdrvela mimo občudovanja vrednih krajev, ne da bi jim namenila dovolj pozornosti, tako se najino potovanje počasi umirja!

 

Sobota, 10.12.

Pod prelepimi gorami Cerra Casstilla sva si privoščila dan počitka po skoraj 14 dneh kolesarjenja. Dan sva zapolnila s kratkimi izleti, čiščenjem in servisiranjem koles, skiciranjem in polnjenjem energije – zalaganjem trebuščkov s hrano.

 

 

Nedelja, 11.12.

Po jutranjem odhodu proti treking poti, ki sva jo iskala toliko časa, da je začelo močno dežvati, sva se vrnila v kamp in si privoščila še en dan počitka – vedritve. Obiskala sva vaške rodeo igre, ki so zelo zanimive in predvsem bolj prijazne do bikcev (dva kavbojca na konju morata ujet bikca). Lepo se je videla kavbojska tradicija, ko so vsi nastopajoči in gledalci bili posebej oblečeni in pripravljeni za to priložnost.

 

Ponedeljek, 12.12.

Danes zjutraj naju je pričakal jasen dan. Hitro sva se odpravila na proti najinemu prvemu v celoti makadamskemu dnevu 🙂

Pričakovala sva, da bo to veliko bolj naporno in počasno, vendar naju je zaradi spočitih mišic in zadnjih plati kar hitro poneslo čez slikovito pokrajino. Na koncu dneva sva iskala prenočišče. V Čilu je zelo zanimivo, povsod sami travniki in kampiranje dovoljeno kjerkoli, vendar kaj ko je vse zagrajeno. Pa se lahko vidi da se na drugi strani ograje že dolgo ni nič dogajalo!

Tako sva na koncu dneva kar rahlo podrla neko ograjo (ki sva jo seveda zakamuflirala nazaj) in smuknila mimo na slikovit travnik ob reki.

 

 

Torek, 13.12.

Zjutraj naju je kar poneslo po rahlih klančinah proti prelepem jezeru Lago General Carera, drugemu največjemu v Južni Ameriki. Tu sva se, malo iz mesta Puerto Tranquillo, tudi utaborila.

Privoščila sva si ogled turistične atrakcije – MARMORNIH SKAL!

Sredi jezera stojijo mogočne skale, ki jih je voda izoblikovala tako, da so videti, kot velikani na shiranih nogicah. Zaradi razjedanja so v stiku z vodo v skalah nastale velike jame, kamor se pripelješ s čolnom. Je res neverjeten naravni pojav, ki ti da občutek mogočnosti in moči narave.

Ker je ta sinje moder biser tudi zakladnica lososov, se je Erik podal na ribolov. Zelo hitro se je vrnil z še eno polomljeno ribiško palico (groba tla jezera so bila močnejša od palice)! Očitno nama res ni usojen ulov!

Da bi naredil vsaj nekaj dobrega, se je raje lotil popravila menjalnika na svojem kolesu. V dobri veri, da ga končno spravi k sebi, ga je bogi revež odvil preveč in menjalnik je padel na tla! A, kot vedno se Erikove mehanske sposobnosti izkažejo v najbolj ključnih trenutkih in mu je uspelo, ne le menjalnik pritrditi nazaj, vendar celo ga pritrditi tako, da je delal bolje kot kadarkoli prej!

 

Sreda, 14.12.

Plan o zgodnjem premiku se je hitro zalomil, ko sva se odpravila iz kampa. Ta je imel neverjetno lokacijo ob jezeru, a kaj ko je bil od glavne ceste odmaknjen 1,5km zelooo strmega brega. Da si prihraniva mučno uro, sva raje počakala lastnika, da se zbudi in naju pelje do glavne ceste. Dobre tri ure kasneje se je zaspani gospod res prebudil in naju rešil strmega klanca. V deževni dan sva se tako podala zelo pozno in počasi, a naju zaradi dobre opreme niso ustavile deževne kaplje. Na najini poti sva srečala mnoge kolesarje, ki so se borili z istim vremenskimi pogoji kot midva. Z izmenjavo parih lepih besed smo si dajali spodbudo in se bodrili za naprej. Tako sva pozno popoldan prispela do težko pričakovane točke – reke Baker ob Puertu Bertrand! To je reka res neverjetno lepe turkizne barve, ki s svojimi 900 kubičnimi metri na sekundo drvi po težkih brzicah in kanionih. Ob njej sva se ukampirala, uživala ob prelepih pogledih in si privoščila malo romantičnega ognja. 😉

 

Četrtek, 15.12.

Danes sva si privoščila raziskovalni dan in se ob reki Baker počasi podala proti naslednjem mestu.

Veliko sva se ustavljala, poskušala loviti z zakrpano palico, skicirala in preprosto uživala ob šumečih zvokih mogočne reke. Popoldan naju je dež, prisilil k nadaljevanju poti, ki pa ni bil tako poetičen!

Podala sva se na zadnjih 30km pred mestom Cochrane, ki so znani po zelo strmih vzponih in spustih. Ravno sva se dobro privadila na kolesarski ritem, ko se je Eriku odtrgala veriga. Po nekaj minutah brskanja po možgančkih, sva se spomnila Andraževe lekcije o popravljanju ketne in se lotila dela.

Na tej točki bi se rada zahvalila Andražu za lekcije o servisiranju kolesa, saj bi bila brez njegovega znanja, ta pot veliko bolj naporna! Med popravilom naju je ujel močnejši dež, ki se do konca poti ni umiril. Sam dež ni tak problem, vendar če je v kombinaciji z razmočeno cesto, narejeno iz strjenega blata, potem kot rezultat dobiš dva zeloo blatna in premočena pujska! Hvala bogu sva, opremljena z zelo dobrimi jaknami The North Face in nepremočljivimi torbami, varno prispela do kampa z vročim tušem! 🙂

 

Petek, 16.12.

Zaradi slabe vremenske napovedi in še zmeraj mokrih in blatnih oblek, sva si privoščila prost in umirjen dan. Preživela sva ga predvsem v skupni pokriti kuhinji ob toplih napitkih in prigrizkih.

Jutri pa naprej! 😀