BLOG: POTEP PO KORZIKI

ERIK ŠTURM IN MANJA PEČKAJ – Bovec, Slovenija

 

Z obale sva se premaknila v center Korzike – v mesto Corte. Malo, nagneteno mestece na velikih strminah, ki je obdano z visokim gorovjem je bila idealna izhodiščna točka najine druge avanturice.

 

 

V kampu v Cortah sva pustila kolesa in se z avtom odpeljala na začetno točko štiri dnevnega trekinga. Prehodila bova 4 etape najbolj slavnega 15 etapnega prečkanja Korziških gora – GR 20.

 

 

Začela sva pri koči Asco in nadaljevala proti najvišjemu vrhu Korzike, Cinto (2706 nmv). Le sto metrov višinske razlike pred vrhom sva se obrnila proti koči Tighjettu, kjer sva si skuhala dobro kosilo (no, ne tako odlično pločevinko pasulja, vendar v hribih je vse odlično).

Prijetno sita sva se napotila do koče Bergerie de Ballone, kjer sva šotorila.

 

Kot zanalašč je bil ob najinem šotoru tolmunček, kjer sva opravila svoj 5 sekundni tuš 🙂

 

 

Ko sva prebrala, da je to en najtežjih trekingov v Evropi, nama ni bilo čisto jasno zakaj, vendar sva ugotovila že v prvi uri hoje. Teren, po katerem se prebijaš je sestavljen iz velikih skal in melišča, tako tudi hoja navzdol terja veliko pozornosti in časa.

Vendar vse to lahko vzameš v zakup, ko se ozreš okoli in zaznaš to ogromno gmoto rjavo vijoličnih skal, ki te obdaja. Pogled na gorovje sega vse do morja, tako res dobiš občutek kako hribovita in ozka je Korzika.

 

 

Naslednji dan sva se povzpela do koče Mori, kjer sva srečala kar nekaj prijaznih Korzičanov, ki so že bili v Sloveniji in celo v Bovcu! Le dobro uro hoje stran od koče pa sva prenočila pred manjšo planinsko hiško – Bivac de Radule.

Na celotni poti sva prečila več planin, kjer poleti pasejo koze in ovce. Na teh planinah vidiš tudi več majhnih hišk, kjer poleti živijo kmetje in pridelujejo slaven smrdeč Korziški sir.

Prvo mnenje o težkem lazenju po visokih kamnih je danes zamenjal prav prijeten sprehod v breg po ozkih, vendar lažje prehodnih stezicah. Pogled se nama je odpiral na vedno bolj sivo-zeleno vijolične gore, ki so bile veliko bolj svetle in že na videz bolj prijazne in domače kot včeraj.

 

Zvečer, ko sva že zdavnaj zlezla v šotor, da ubeživa mrazu in temi sva slišala glasove pohodnikov, ki še zmeraj vztrajno hodijo naprej. Francozi so res neverjetni! Midva sva vedno štartala res zgodaj in se kar najbolj podvizala, da čim prej prideva na cilj. Oni pa si vzamejo ves čas na svetu, se ustavljajo na poti ne meneč se za to, da jih bo ulovila tema.

Očitno so zelo korajžni in vzdržljivi!

 

 

Tretji dan naju je čakala najdaljša, osem urna etapa do koče Manganu. Pot ni bila pretirano težka in je velik del potekal po ravnini v gozdu ali po travniku, tako ni bila zelo posebna.

Sva pa na poti imela nenavadno srečanje. Kar naenkrat sva zakorakala na pot med več kot 20 pujsov, vseh barv in velikosti! Razprostrli so se po poti in vsak je gruliv v svojo smer.

 

 

Hitro so zavohali, da imava nekaj dobrega v nahrbtnikih in nama vsi hkrati začeli slediti, vendar sva jim spretno ušla.

Tako sva počasi prilezla v drugo dolino in do koče Manganu. Tu sva imela veliko Francoske druščine, tako sva se malo podružila tudi z ostalimi pohodniki.

Koče so zaradi konca sezone zaprte. Vendar zanimivost je, da so vse večje koče, kjer je predvideno da prespiš, odklenjene za uporabo brez nadzora upravnika. V koči sicer ni tekoče vode, je pa ves ostal luksuz kot je kuhalnik, postelja in kamin – kar sva ta dan tudi s pridom izkoristila.

 

Zadnji dan sva zagrizla v breg že zelo zgodaj, saj je bil dolg dan pred nama. Po visokih skalah sva preplezala dobrih 600 nadmorskih metrov višine na poti do koče Petra Piana.

Namesto, da bi po grebenu nadaljevala proti koči pa sva se po zelo strmi poti spustila v dolino do jezera Lac de Capitello, kjer sva se prebijala proti cesti, ki iz doline vodi nazaj v Corte.

 

Ta dan sva imela le malo kilometrov hoje po hribih, vendar je bila ta zaradi navpičnega terena zelo naporna in počasna, čeprav se je v večini spuščala v dolino.

Kratkočasila sva se s pogledi na ledeniški jezeri, ki sta zrcalili vertikalne stene svetlih barv in redka drevesa živahnih jesenskih odtenkov.

 

 

Po preboju iz hribov naju je čakala še zadnja točka najine peš poti – 16 kilometrski pohod po cesti iz doline nazaj v Corte, v kamp.

Moram reči, da veliko raje počasi hodim po hribih, kot pa da se hitro kotalim po cesti navzdol. Na srečo nama je na drugi polovici poti ustavil avto, prijazen francoski par in tako sva zgodaj prišla do najinih koles v kamp.

 

 

Vendar podviga še ni bilo konec. Naslednji dan sva se usedla na kolesi in se odpeljala po avto. Na 55 kilometrih poti sva se dvignila za več kot 1400 višinskih metrov. Najine riti so imele dobro preizkušnjo! Vendar so prestale tudi ta test.

Breg sva prekolesarila vzpenjajoč se po dolini med samimi visokimi hribi, ki so s svojimi neverjetnimi luknjastimi pobočji spominjali na Korziške table – vse prerešetane od strelnih metkov (v znak nestrinjanja s tem, da so znaki zapisani dvojezično – v Korziškem in Francoskem jeziku).

Z vzponom sva tako zaključila najino avanturo in se z avtom odpeljala nazaj v kamp, kjer sva si privoščila zaslužen počitek.