BLOG: TREKING PO VISOKIH PRELAZIH OB EVERESTU

MATEVŽ KONJAR IN EVA RUSTJA – Bovec, Slovenija

 

Trekker’s lodge and restaurant Phakding 2652v.m., 2 ure hoje 27.10.2017

Sedimo ob mizi, vsak ob svojem čaju. Eva in najin vodnik Nabin bijeta bitko s sudokujem, ki ga Nabin prvič rešuje in mu očitno predstavlja veliko veselje. Meni samemu sudoku ne ustreza, zato besno bolščim v prazno beležko, ki naj bi se v prihodnjih 18. večerih spremenila v poln dnevnik. Težko je na papir prenesti vse emocije prvega dne, od Kathmanduja do Lukle, od urbane džungle do gozdov himalajskega bora in rododendrona.

 

 

Celotna današnja pot se je pričela že zelo zgodaj. Odrinili smo iz hotela in prihiteli na letališče, da bi ujeli svoj jutranji let. Sam varnostni pregled je bil bolj nakaza, check-in pa je izgledal približno podobno kot barantanje na preobljudeni ribarnici, saj se je na malih stojnicah letalskih družb kar trlo vodnikov, ki so poskušali svoje goste čim hitreje pripeljati iz te zmede.

Množica ljudi, ki je čakala v čakalnici, je bila sestavljena iz vseh vrst pojav, od tipičnih pohodnikov, tekačev, zdolgočasenih domačinov ter ljudi, za katere ne veš, ali so rahlo preveč opremljeni, ali pa nameravajo Everest prehoditi naslednji dan za ogrevanje pred zajtrkom. Po dolgotrajnem čakanju v prenapolnjenem čakalnem prostoru po katerem se razlega nerazločno tuljenje z informacijami o letih in zamudah, smo se tudi sami z nekajurno zamudo končno vkrcali na letalo družbe Tara Air, ki je najbolj spominjalo na muzejski eksponat, nič dosti večji od velikega kombija s točno 14 sedeži ter pilotom, kopilotom in stevardeso. Ta nam je prijazno podala varnostne napotke (˝Imamo varnostni izhod. Pika.˝) in že smo se znašli na začetku vzletne steze. Malima dvema motorjema na krilih se je popolnoma zmešalo in že nas je izstrelilo iz smoga in prahu prestolnice nad oblake.

Po nekaj minutah smo prvič uzrli bele velikane, ki so z viška zrli na vse okrog sebe. Razgled je bil čaroben, tako da so tudi najbolj skeptični lahko pozabili na let in uživali v obrisih sveta, kamor smo bili namenjeni. A njihov oddih je bil kratkotrajen. Po nekaj minutah (celoten let načeloma traja cca 35 minut in nas popelje s 1400 na 2860m n.m.v.) se je izza ovinka prikazal kratek pas asfalta, napet v pobočje, ki se je končal z zajetnim zidom in še bolj zajetno goro. Letalo je počasi, po ribje pribrenčalo do roba in vsi, ki smo to doživljali prvič, smo lahko podoživeli dvome vseh pohodnikov pred nami. Steza se je približevala hitro prehitro, sledil je oster sunek, trušč in že smo izstopali iz letala. Vse je potekalo tako hitro, da se sploh nismo dobro zavedali, kdaj smo se znašli v lodgu, kjer se vrata niso nikoli dobro zaprla, saj so si vodniki in pohodniki skoraj podajali kljuko.

Tu sva z Evo spoznala nosača (porter in ne Sherpa, eno je poklic, drugo je pleme), ki nas bo, upajmo, spremljal celotno pot, z imenom Jeet.

 

Kmalu za tem smo začeli našo pot. Ob koncu vasi, smo se spustili skozi portal in začeli naš spust do Phakdinga, male vasice, ki nam bo nudila prenočišče. Pot je bila prijetna, srečali smo mnoge pohodnike, ki so opravljali zadnje korake proti svojem zadnjem cilju in so izgledali naravnost izmozgani. Z Evo sva se spogledala, saj res ne veva kaj naju še čaka v prihodnjih dneh.

Pot je minila hitro v vijuganju med malimi vasicami, ob rekah, med karavanami tsukijev (mešanec krave in jaka) ter nas kmalu privedla do lodga, v katerem sedaj zasluženo počivamo po dolgem dnevu.

 

 

Comfort Inn, Namche Bazar 3440m, 5 ur hoje 28.10.2017

Zanimivo je, ko se zjutraj prebudiš v svet, v katerem ti je vse novo ali pa vsaj drugačno od tega, kar poznaš. Tako smo se danes v hladnih sobah (v lodgih se ogreva samo glavni prostor in še to samo popoldne. Izolacija in centralna je za zahodnjake…) prebudili v rahlo oblačen dan in se odpravili na zajtrk. Pričakal nas je čaj (brez čaja ni nič v Nepalu) in zanimiva mešanica jedi zahodnega in azijskega izvora. Tako smo lahko izbirali med jajci, kosmiči, chapatijem (križanec tortilje in palačinke), tibetanskim kruhom (po naše flancat), palačinkami, krompirjem…

Po zajtrku smo pričeli s hojo, ki je bila precej podobna prejšnjemu dnevu. Prečili smo sledeče si viseče mostove nad razpenjenimi brzicami Dudh Koshi ter vijugali po vasicah, ki so nam omogočale vpogled v vsakdan ljudi, ki živijo tu. Le ti imajo namreč tu dve možnosti preživljanja.

Prvo predstavlja turizem in gostinstvo, ki ga prakticirajo s premnogimi lodgi in trgovinicami ob poti, v katerih lahko popotnik dobi vse od pitne vode, hrane, čokoladic, kokakole, piva (San Miguel, Tuborg, Sherpa in Everest so stalno dostopne opcije), pa do najema konja za evakuacijo. Druga opcija je kmetijstvo in delo v naravi.

Ta je precej težja in je oblikovala te ljudi v trpežne, ponosne in delavne, kar s pridom prenašajo tudi v svoje delo z gosti. Čeprav primarno silimo v te konce zaradi gora (katerih zaradi oblakov še nisva videla), moram priznati, da so me lokalci zelo močno presenetili. Njihove obrazne poteze, zgarane dlani in nadvse prodoren pogled temnih oči, kar izraža vso zgodovino življenja v teh gorah, ki jih je kovala, kalila in oblikovala v trpežne, močne ljudi, ki zaradi svoje odpornosti na mraz in ostale pogoje lahko preživijo tam, kjer je za tipičnega zahodnjaka cona udobja le še spomin od doma.

 

Pot se je v drugi polovici precej vzpela in prispeli smo do mostu, ki je bil razpet visoko nad tlemi in nam je ponujal čudovite razglede na kanjon pod njim. Za mostom nas je od našega trenutnega postajališča, zadnje civilizacije v regiji, mesta Namche Bazaar, ločeval samo še daljši, strm in prašen klanec, po katerem smo se povzpeli v spremstvu prijetnega švicarskega para, ki sta letos v temu koncu že drugo leto zapored. Lansko leto je namreč njuno pot v bazni tabor Everesta (kljub njuni zelo dobri fizični pripravljenosti) prekinila višinska bolezen.

 

 

Ko smo prispeli v kraj, smo ugotovili, zakaj je Namche tako obljuden. Predstavlja namreč izhodišče vseh trekingov in odprav v tej regiji, poleg tega pa s svojo lego deluje tudi kot upravno središče. Mesto tako živi.

Ko hodimo po ulicah lahko tako srečujemo budistične menihe, lokalce, vojake, šolarje s sosednjih vasi ter seveda množice pohodnikov. Zaradi slednjih Namchee, tako kot tudi Thamel (turistično četrt Kathmanduja), preplavljajo trgovine s ponarejeno športno opremo. Ta zaradi svoje relativne cenovne dostopnosti predstavlja tudi odličen način, da se domačini zaščitijo pred elementi. Tako so tu vsi, ki jih srečamo, ne glede na poreklo, popolnoma pokriti z logotipi blagovnih znamk in s tem ustvarjajo zanimiv paradoks.

 

 

Comfort Inn, Namche Bazar 3440m, aklimatizacija, 4 ure hoje 29.10.2017

Na trekingu imamo dve vrsti dni. Prvi in pogostejši so tisti, ki nas premaknejo iz točke A v točko B in se navadno začnejo z zgodnjim vstajanjem, pakiranjem stvari, zajtrkom in odhodom. Drugi, navadno lagodnejši, a vseeno lahko tudi težavni, so dnevi, ko izvajamo aklimatizacijo. Ti dnevi se navadno začnejo malce kasneje, brez pakiranja, saj naš cilj ni premik do naslednje točke, temveč krajši vzpon, ki nas povede v višje nadmorske višine (cca+500 do +900m na dan) in se zaključi s povratkom na prvotno točko. Tovrstni pohodi pripravijo človeško telo na izzive, ki jih bo v prihodnjih dneh predstavljalo življenje in gibanje višje na gori.

Danes smo naš pohod začeli z vasi Namche, kjer smo se najprej povzpeli preko celotne  vasi, mimo budističnih samostanov in si počasi vtrli pot proti skoraj 4000 metrov visoki razgledni točki nad vasjo. Že sam začetek poti je bil tipičen za novince. Ker sva se z Evo namreč oblekla tako, kot bi se doma v primeru, ko hladni noči sledi jasno jutro, je najprej sledila salva slačenja in basanja stvari v nahrbtnik. Geografske širine in nadmorska višina te regije namreč omogočajo, da je razlika med dnevnimi in nočnimi temperaturami v jesenskem času lahko pogosto preko 20 stopinj.

Pot na splošno ni prav nič spominjala na hojo na višini skoraj 4000m, saj nas je obdajalo skoraj mediteranski vonj grmičevja. Edino kar nas je opominjalo da nismo doma, so bile noge, ki so bile za naklon steze in težo nahrbtnika nekam čudno prazne (včasih pomanjkanje kisika prej začutimo preko nog kakor pa pljuč). Na poti smo lahko prvič občudovali razglede na 6000+ metrov visoke velikane z imenom Thamsherku, Kangtega in Kongde, ki se pnejo nad dolino, prav tako pa smo lahko na letališču nad vasjo (seveda poimenovanem po Sir Edmundu Hillaryju, prvopristopniku na Everest in skoraj blagovni znamki v tem delu dežele) opazovali transport gradbenega materiala, ki ga danes izvajajo z velikimi ruskimi helikopterji (Mil mi-8 ima za občutek prostor za 26 potnikov).

 

 

Ko smo dosegli vrh, smo prvič lahko uzrli tudi dolino proti SV. Uživali smo lahko v razgledih na Tobuche, Ama Dablam ter naš prvi osemtisočak Lhotse. Pred seboj smo videli tudi naš jutrišnji cilj in prenočišče, vas Tengboche, ki slovi po največjem budističnem samostanu v regiji. Pot smo nadaljevali v Kumjung, vas na nasprotni strani hriba, v kateri v primerjavi z Namchejem živi večji delež lokalnega prebivalstva. Zato smo imeli tudi priložnosti, da smo se malce umaknili pred turističnim direndajem, z otroci odigrali malo nogometa, si podelili malo čokolade in ob čaju uživali v dnevu, ki je bil prav kot iz pravljice.

Po uri hoje smo se spet vrnili v Namche, kjer sva se z Evo še malo pasla po kavarnicah in ulicah polnih vse možne navlake. Nekaj nama namreč pravi, da počasi zapuščava luksuz kot so prava kava ter sobe s straniščem in tekočo vodo.