BLOG: TREKING PO VISOKIH PRELAZIH OB EVERESTU

MATEVŽ KONJAR IN EVA RUSTJA – Bovec, Slovenija

 

30. oktober, Tashi Delek lodge, Tengboche – 3860 v.m., 6 ur hoje

Ko se ljudje vračajo s trekingov, navadno slišimo samo lepe zgodbe in presežnike, vse neprijetnosti pa počasi odplavajo v pozabo. A te obstajajo in so v sedanjosti lahko zelo pereče. Navadno gre za težave z višinsko boleznijo, ki segajo od neprijetnih glavobolov, slabosti ter težav z ravnotežjem in orientacijo, do smrtno nevarnih možganskih in pljučnih edemov, ki pa so na srečo redki (brošura z obilico koristnih informacij http://www.medex.org.uk/v26%20booklet.pdf).

Druga najpogostejša težava so zastrupitve zaradi hrane, vode in higiene. Žrtev ene od takih sem bil tudi sam. Dan (in tudi noč) sta bila tako sprva zaznamovana z močnimi bolečinami v trebuhu, ki so se kasneje ob začetku hoje odrazile tudi v izredni šibkosti, zadihanosti in celo motnjah ravnotežja.

Razlog za samo zastrupitev ni znan, sumiva pa, da so mi neprijetno darilo prinesli tibetanski cmoki momo, ki so vsebovali meso. Hrana, ki jo jemo na trekingu, je načeloma zelo raznolika in obsega tipične nepalske in tibetanske jedi, kot so dhal bhat, momo cmoki, različni curryji ter vrsta zahodnjaških jedi. Težava pri mnogih je, da lahko vsebujejo meso, ki pa je mnogokrat zaradi oddaljenosti od izvora in časa transporta precej vprašljivo.

 

 

Tako smo prvi del poti prehodili prav po polžje in sama sreča je bila, da smo prišli do lodga, kjer se je Nabin hitro dogovoril, da sem lahko tam odspal uro in pol. Med tem sta Eva in Nabin pila kokakolo z enim boljših razgledov na Thamserku.

K sreči so tablete po počitku začele delovati in smo lahko skupaj in v precej lepem času opravili s še zadnjimi 700 m vzpona do vasi Tengboche. Z nekaj hrane in počitka se sedaj vsi počutimo odlično.

 

Mnogokrat slišimo nasvete, da je trekinge v regiji Khumbu mogoče brez težav in tudi brez izkušenj opravljati brez vodnika. Kar se tiče navigacije, se s tem seveda močno strinjam, se pa prava razlika pokaže, ko stvari ne gredo povsem po načrtih. Če bi danes z Evo potovala sama, bi se verjetno dan precej bolj zapletel. Niti slučajno pa si ne želim, da bi moral tako zoprno izkušnjo prestajati brez človeka, ki me podpira tako kot Eva.

Kot v vseh gorah tudi tukaj velja, da si možnost prijetne izkušnje močno povečamo, če potujemo v družbi ljudi, ki so nam blizu in jim lahko zaupamo.

 

 

31. oktober, Good luck hotel, Dingboche – 4410 v.m., 4 ure hoje

Na trekingu so različne etape različno težke. Danes nas je čakal malce lažji raztežaj med vasicama Tengboche in Dingboche.

Zjutraj nas je pred našim oknom najprej pričakal popoln kontrast podob v primerjavi s prejšnjim dnem. Vse rastje je namreč nočni mraz okoval v ivje, površinska voda pa je pomrznila. To je nakazovalo, da se iz dneva v dan pomikamo višje.

Dan smo začeli z odličnim razgledom na južno steno Lhotseja, Nuptse, črno piramido Everesta v ozadju ter Ama Dablamom na naši dlani (ime te gore pomeni materina ogrlica). Tudi če človek ne prakticira alpinizma ali pa plezanja, lahko hitro ugotovi, da so smeri in dosežki, s katerimi so se soočali slovenski in tuji alpinisti v teh gorah, res dosežek, ki je za navadnega smrtnika težko predstavljiv (za Slovence sta taka primera južna stena Lhotseja in zahodni greben Everesta).

 

 

Lahkotni spust v gozdove rododendrona, odete v lišaje, nam je omogočil, da smo se počasi prebudili. Pot je bila zelo lepo speljana po levem bregu reke Imja Khola in nas je vodila mimo karavan jakov, ki so bile vse pogostejše v primerjavi s karavanami tsukijev.

Po prečenju mostu se je narava spremenila, gozdove so zamenjale prašne grmičaste planjave, nad našimi glavami pa so letali veliki orli. Pobočja so bila razbrazdana od velikih drobirskih tokov. Zadnji del poti smo prehodili v rahlem sneženju. Po koncu take poti ugotoviš, kakšno vrednost ima v takšnem svetu topla skodelica čaja ob peči, sploh ob razgledih, kot so nam bili na voljo.

 

 

Jutri nas čaka poseben dan. Prvič bomo v aklimatizaciji namreč prestopili mejo 5000 m. Priznati moram, da je prisoten kanček nervoze, saj se z Evo podajava v nekaj, kar nama je novo. Zdi se mi, da je to dobro in da je to tudi namen tovrstnih pustolovščin.

 

 

1. november, Good luck hotel, Dingboche – 4410 v.m., 3 ure hoje

Poznejše vstajanje in izostanek pakiranja in hitenja zjutraj je naznanil drugo in zadnjo aklimatizacijo pred prvim prelazom na naši poti. Zjutraj smo se po zajtrku odpravili v smeri treking vrha nad vasjo Dingboche (tovrstni vrhovi imajo poleg imena oznako Ri, prelazi pa La). Vrh je pogosta aklimatizacijska točka tako za pohodnike na EBC treku kot tudi za tiste, ki se odpravljajo preko prelazov ali pa se pripravljajo za vzpon na Island peak ali Ama Dablam.

Zaradi tega smo imeli na poti priložnost srečati obilico različnih ljudi. Nekje na pol poti smo srečali skupino romunskih pohodnikov, ki jo je vodil Nabinov stric Prabin (kot zanimivost, Nabin ima 26 let, Prabin pa 27). Ti so že na predvrhu oznanjali popolno zmago in to vsem dali jasno vedeti z obilico selfijev in glasbo.

Mi smo seveda pot nadaljevali naprej, saj smo morali poskrbeti za čim boljšo aklimatizacijo. Pot nas je vodila po prašnem pobočju v ključih in šele tu smo začeli zares ugotavljati, da alpski slog na teh višinah ne deluje več. Sam sem imel namreč kar nekaj težav, ker, po pravici povedano, res nisem navajen hoditi počasi in pretirano regulirati svojega tempa, kar pa je na teh višinah osnova, da lahko prideš daleč. Po slabih dveh urah smo dosegli vrh, pokrit z granitnimi bloki, in okrog nas se je odpiral razgled.

Prvič smo lahko uživali ob pogledu na Makalu (ki ima kot prvi osvojen osemtisočak za Slovence poseben pomen).

 

 

Zahodno steno Ama Dablama z jezerom ob vznožju.

 

 

Ter na dolino v smeri prelaza Cho La (drugi in najpopularnejši prelaz na naši poti), ki jo z juga stražita Tobuche peak in Cholatse.

 

 

Prvič smo občutili, da ima lahko človek v gorah dejansko kratko sapo, je pa bilo počutje res dobro. Po krajšem oddihu smo se spustili v dolino in po dobre tri četrt ure prispeli v dolino prašni, da je kar škrtalo med zobmi.

 

 

Popoldne smo preživeli v opravljanju sprotnih stvari, kot so pranje gat in nogavic, sam pa sem si celo drznil privoščiti tuš. Verjetno se vam zdi beseda drzniti nenavadna, vendar tuširanje na trekingu izgleda malce drugače. Ker ledeno mrzlo vodo greje majčken plinski grelec, preko katerega teče voda, samo tuširanje poteka zelo zelo počasi, tanek curek tople vode, s katerim se tuširamo, pa navadno težko odtehta mraz, ki navdaja prostor za tuširanje.

Tako smo se pripravili za dan, ki nas je čakal, zadnji dan pred prvim in največjim izzivom trekinga.