BLOG: TREKING PO VISOKIH PRELAZIH OB EVERESTU

MATEVŽ KONJAR IN EVA RUSTJA – Bovec, Slovenija

 

5. november – Himalayan eco resort Lobuche, Lobuche 4910m – 4 ure hoje

Končno smo po predolgem dnevu spet v toplem lodgu in kar neverjetno je, koliko stvari se je dogodilo v enem samem, divjem dnevu.

Današnjo pustolovščino sva z Evo pričela že ob 4.30, ko sva z relativno toplih spalk (najine spalke sva danes kljub njihovem do sedaj brezhibnem delovanju preventivno ovila s smrdečo, ampak delujočo oddejo), vstala v popolno “Sibirijo”. Temperature v sobi so se spustile pod -10,  zunaj pa pod -22.

K sreči sva spala kar oblečena in s kapami na glavah, tako da sva nase navlekla samo še puhovke in ledene pohodne čevlje. Mene je celo noč pestil močan glavobol, ki pa mi ga je zjutraj uspelo hitro ukrotiti s 1000mg Aspirina. Aspirin je namreč najina stalnica vsako jutro.

 

 

Pred lodgem naju je v soju lune že čakal Nabin in kmalu smo začeli naš vzpon. Bilo je izredno hladno in mraz je prebijal rokavice, puhovke in kape. Meni samemu je bila taka situacija znana že iz prejšnjih izkušenj in sem se lažje soočil z njo, Evo pa je kombinacija hudega mraza in rahle izgorelosti hitro začela zdelovati.

Ko sem hodil za njo, sem hitro opazil, da njen korak in kretnje nakazujejo, da je nekaj hudo narobe. Po dobre pol ure hoje, ko se stanje ni izboljšalo, sva se po hitrem posvetu odločila, da bomo našo ekspedicijo prilagodili. Plan je bil tak, da se Eva in Nabin vrneta v lodge, sam pa nadaljujem do vrha. Ko je Eva že pričela s sestopom, sem Nabinu v nekaj sekundah zašepetal vsa navodila in ga zaprosil naj pazi nanjo. Kot pravi vodnik je to takoj razumel in mi pokimal. Tako smo se razšli.

Sam sem, ne najbolj lahke duše, v pospešenem tempu nadaljeval svojo pot. Hoja je bila sprva relativno lahka, saj se je moje telo ogrelo, sem pa tik pod vrhom moral vložiti kar precej truda, saj mi je kombinacija redkega zraka in precej nemiren trebuh (cmoki momo so očitno šli z mano tudi na 5550 m) povzročil kar nekaj sivih las. Kljub vsemu sem dokaj hitro dosegel vrh.

Tam je vladal strahoten mraz. Temperature so bile tako nizke, da je zmrzovalo vse; od nahrbtnika, termo posode in seveda baterij (telefon je s 30 % baterije umrl po manj kot 3 minutah in 5 posnetih slikah). Vrh je ob mojem prihodu zakrivala senca Nuptseja, tako da se je Pumori, ki se je dvigal za nami, zdel še posebej veličasten in svetel. Še najmanj presenetljiv je bil dejansko razgled na Everest, saj je bil ta zaradi prerane ure osvetljen le po vzhodni strani, na naši pa popolnoma senčen.

 

Mraz se da prenašati, nekatere stvari pa težje. Celotno pot navzgor me je grizla močna skrb, kaj se dogaja z Evo. Tudi zato sem se zelo hitro pobral z vrha in v polteku pričel spust. Ta je v primerjavi z vzponom seveda minil zelo hitro. Že po nekaj minutah spusta sem v dolini zagledal postavo, ki stoji pred lodgem. To je bil Nabin, ki je izpred vrat najine sobe spremljal tako mene kot tudi Evo (za takratno pomoč in razumevanje se mu bom težko kdaj popolnoma zahvalil). Ko sem zadihan prispel do njega in vprašal, kako je Eva, mi je ne najbolj veselo povedal, da ni najbolje. Sam sem nato zdrvel direktno v sobo. Prizor, ki sem ga zagledal, me ni nič kaj pomiril. Soba je bila v notranjosti popolnoma zamrznjena (stene, kakršna koli tekoča voda, osvežilni robčki, Evina spalka …).

Eva je ležala v svoji spalki in mi le slabotno odgovarjala. Takrat so moji možgani preskočili v overdrive. Nabina sem poklical v jedilnico, kjer sva, medtem ko sem vase metal tibetanski kruh, v nekaj minutah naredila načrt. Odločila sva se, da se vsi skupaj čimprej poberemo s te zmrznjene luknje v nižje lege. Takoj po tem sem sam začel s pakiranjem, Nabin pa je Evo pospremil na zajtrk, kjer si je le malo opomogla. V dobre pol ure smo že bili pred lodgem in pripravljeni na pot.

 

 

Pot smo začeli zelo počasi in previdno ter z malo sreče brez večjega truda hitro sprečili ledenik. Ko smo prišli čez moreno, je bilo jasno, da se Eva že počuti toliko bolje, da bomo brez težav dosegli Lobuche in se tam odločili, kako naprej. Ko smo prišli v lodge, v katerem smo sedaj, je bilo jasno, da bomo tu danes tudi ostali.

Nabin nama je namreč priskrbel lepo in (po nepalskih standardih — ogrevanje tu ne obstaja) toplo sobo. Najprej smo si privoščili manjšo malico in popoldanski počitek. Le-ta je današnji divji dan spet spravil na normalne tire. Sedaj spet sedimo v skupnem prostoru in se smejimo doživetjem dneva.

Z malo sreče in pameti nam je uspelo rešiti dokaj velik problem in veselimo se jutrišnjega dne, ki ga bomo s krajšim premikom do Dzongle namenili popolni regeneraciji in pripravi na drugi prelaz — Cho La.

 

 

6. november – Hotel Zongla Inn, Dzongla 4830m – 2,5ur hoje

Danes smo prijeten, lažji dan začeli v odlični kombinaciji nepalske popularne glasbe, svetovno najboljših palačink s čokolado (!!!) in instant kave. Za spremembo nas je danes čakal samo kratek sprehod od vasi Lobuche do zaselka Dzongla, ki je naša zadnja postaja pred prehodom v gokyjsko dolino.

Hojo smo pričeli ob ledeniku, kmalu prečkali manjšo rečico in se ob razgledu na Lobuche East Peak vzpeli na prečnico, ki nas je vodila zahodno. Razgledi s te so bili naravnost čudoviti. Najprej smo zagledali vrh Cholatseja, nato pa se je pod njim odprlo še čudovito smaragdno jezere Cho (kakšno naklučje v imenu!). Edina stvar, ki je zmotila idilo, so bili konstantni preleti helikopterjev ter spokojen razgled na polje, posejano s kamnitimi gomilami, ki spominjajo na vse, ki so si drznili poskusiti svojo srečo na Everestu in ob tem zapečatili svojo usodo.

Pot nas je hitro pripeljala v prijeten lodge, v katerem smo imeli spet čas za pranje in zračenje spalk, skratka za vsesplošno preganjanje smradu. Toplo vreme je celo omogočalo hiter tuš, ki pa je mene (seveda celega nažajfanega) pustil na cedilu in me tako prisilil v zelo osvežilno kopel s snežnico, ki mi jo je priskrbela Eva po tem, ko je čez pol hodnika slišala repertoar jugoslovanskih gorkih.

 

Sedaj sedimo v prepolnem lodgu (prvič, da smo po klopeh kot sardine), v katerem sta se mali šefici, ki vodita lodge, odločili, da nas bosta skuhali. Tako mečeta v peč jakove potičke eno za drugo, mi pa v kratkih majicah sopemo nad svojim krožnikom dal bhata. V sredini, najbližje peči, v puhovkah in japonkah (če kaj drži, je to, da imajo Nepalci pokvarjene termostate) sedijo vodniki in ob pogovoru čakajo, da vsi gostje pojedo in da pride čas za njihovo večerjo.

Ta skupinica žilavih mož v sredini predstavlja gonilo lokalnega gospodarstva, obenem pa z moje perspektive (kot učitelja in vodnika športov ter aktivnosti v naravi) predstavlja zgled vodnikom po celem svetu. Fascinira me namreč, kako lahko kljub skromnim sredstvom, težavnim delavnim pogojem ter veliki odgovornosti uspevajo ohranjati tako celostno podobo skrbnega, ponosnega, odprtega, a obenem profesionalnega vodje, ki ne opusti svoje vloge tudi ko je njegovo delo načeloma že končano in ko ni več na dolžnosti. Res, da jim včasih kaj spodleti.

Drži, da imamo v Evropi in Severni Ameriki vodnike, ki so izjemni profesionalci in obenem tudi čudoviti ljudje, se mi pa zdi, da se lahko od nepalskih vodnikov naučimo predvsem konsistentnosti preko celotnega dneva, ki doda še dodatno kredibilnost in potegne ločnico med poslom in poslanstvom.

 

 

7. november – Himalayan eco resort Gokyo, Gokyo 4790m – 7,5 ur hoje

V zgodnjih jutranjih urah se je jedilnica v lodgu počasi začela polniti s pohodniki. Vsi zmečkanih obrazov, zaviti v puhovke in z grozno željo po čaju (dobra kava je visoko v hribih navadno le pobožna želja). Že nekaj časa je preteklo, odkar smo prečkali prvi prelaz in čas je bil za ponoven premik. Vzpon na prelaz Cho La (5420 m) smo zopet začeli v jutranjih urah. Tudi pri trekingu v Himalaji namreč velja pravilo, da vremensko okno lovimo v jutranjih urah.

 

 

Hojo smo začeli po prijetni ravnini, ki so jo prepredali napol zamrzneji potočki, visoko nad nami pa so se dvigali rumeno ožarjeni vrhovi. Ravnina nam je omogočila, da smo svoja telesa vsaj malo ogreli, takoj prvi vzpon, pospremljen z močnimi sončnimi žarki, pa, da smo se pregreli.

Zanimivo je bilo opazovati, kako je karavana v 200 m prišla iz kolekcije sibirska zima v kolekcijo sveže poletno jutro. Pot se je začela najprej zmerno, nato pa močno vzpenjati. Kmalu smo prispeli pod strm granitni rob, posejan s skalami. Te, tudi po meter visoke stopnice, so nas (zelo počasi in zložno) vodile do skalnate rame, s katere smo lahko prvič opazili ledenik. Na vrhu smo napravili kratek premor, med katerim smo lahko opazovali razliko med obiskovalci prelaza.

Med tem ko je bila večina popotnikov zasoplih in dobro opremljenih, so nosači, oblečeni v ponošena oblačila, obuti v teniske, ki jih doma pospravimo v kot že v začetku jeseni (in niti ne pomislimo, da bi z njimi prečili ledenik na 5000 m n. m. v.), zdolgočaseno opazovali svojo okolico, kadili cigarete, poslušali glasbo (porter logika: zvočnik je pomemben, voda je opcijska), vse to pa ob svojem bremenu, ki je redko lažje od 25 kg (in gre včasih do 40 kg).

Ti ljudje nam vedno predstavljajo uganko. Razumljivo je namreč, da je športnik, ki namensko trenira, je dobro opremljen, prehranjen ter spočit, sposoben dosegati nadpovprečne fizične dosežke. Ti fantje (stari med 16 in 60+), ki seveda niso deležni nobenega posebnega tretmaja, izjemne napore prestajajo na dnevni bazi in to s tako samoumevnostjo, da je opazovalec enostavno zbegan.

 

 

Ko smo si nazaj nabrali moči, smo se podali na ledenik. Ker se je pot najprej vila po osojnem pobočju, smo kaj hitro posegli po derezah (verižne dereze z gumijasto montažo). Te verjetno niso bile kritično potrebne, so pa nam omogočile precej hitrejše napredovanje in mirnejši korak. V zgolj nekaj minutah smo preko vhojene poti dosegli še zadnjo kamnito stopnjo, ki nas je privedla na vrh prelaza. Tam nas je pričakala precej velika množica ljudi.

 

 

Ker prelaz Cho La predstavlja najhitrejšo povezavo med traso EBC treka in popularno Gokyjsko dolino, je bilo tu precej več pohodnikov kot pa recimo na prelazu Kongma La.

Druščina je bila precej pisana, so pa na žalost določeni posamezniki z nam oddaljenih kontinentov (beri Azija), s svojim obnašanjem precej neprijetno izstopali. Tudi sama narava je kazala, da določeni nimajo dovolj spoštovanja, saj smeti nikjer ni primanjkovalo (kasneje smo ugotovili, da mnoge zmečejo nosači, ki nimajo izobrazbe in zato odnosa).

 

 

Zaradi vsega smo se kmalu odločili za sestop. Ta je bil, kot smo kmalu ugotovili, zelo podoben prejšnjemu. Pot brez konca se je najprej vila po precej strmem in poledenelem pobočju (na katerem preval ni najbolj priporočen), kasneje pa je prečila dolge stepaste planjave, dokler nismo ob majhnem potočku prišli v vas Thagnak. Tam smo si privoščili kosilo, nato pa smo nadaljevali pot proti Gokyu.

Zadnja ovira na naši poti je bil ledenik, ki je bil zelo podoben tistemu, ki se vije ob vasi Lobuche, le da je bil ta lepše vhojen, obenem pa nas je spremljalo lepo sončno vreme. Čas je hitro mineval (srečali smo namreč skupino Kataloncev, ki so izgledali kot da bi direktno prišli iz Woodstocka), obšli smo nekaj ledeniških in smaragdnih jezerc in že se je odprl čudovit razgled na ogromno tretje gokyjsko jezero, ob njem pa še na vasico Gokyo.

Z veseljem smo se spustili v vas, kjer smo hitro poiskali svoj lodge.

 

Zanimivo je, da je današnji dan predstavljal svojevrsten mejnik. Z uspešnim prehodom drugega prelaza je zavladal občutek pomirjenosti, saj se z Evo sedaj zavedava, da višino res dobro prenašava in da je pogoj za prijetno raziskovanje tu predvsem poslušanje lastnega telesa in uporaba zdrave pameti.

Veseliva se izzivov in doživetij, ki naju čakajo v prihodnjih dneh.