BLOG S KOLESOM ČEZ PATAGONIJO

ERIK ŠTURM IN MANJA PEČKAJ – Bovec, Slovenija

 

Na splošno lahko povem o najini poti zaenkrat to, da je izredno lepo. Iz vsepovsod pritekajo večji in manjši vodotoki, obdajajo naju neskončni travniki krav, ki te prav leno pogledajo, ko pridrviš mimo. In vedno znova se nama odpirajo novi pogledi na zasnežene vrhove in ledenike. Vsa ta lepota odtehta premagane makadamske klance, ki ti utrjujejo zadnjo plat in so lahko tako strmi, da te zaradi teže postavijo kar na zadnje kolo, kot konja, ki noče več naprej! 🙂 

Sva pa na poti srečala več popotnikov, v večini kolesarjev, ki so namenjeni po Caretieri Australl (ki je del najine poti), ali pa celo do Ushuaie (kakor midva). Vsak ima svoje želje, pričakovanja in vsak svoj način premikanja (nekateri hitijo naprej, drugi se veliko ustavljajo in si ogledujejo znamenitosti – midva sva nekje v zlati sredini 🙂 ).
Srečala pa sva tudi ekstremista – Nemec se je PEŠ, natovorjen z vozičkom na katerem vleče svojo prtljago, odločil prehoditi celotno Patagonijo! Kar moram reči, je zelo pogumno!

 

 

Četrtek, 1.12.

Pot s trajektom je trajala skoraj cel dan. Tam sva se spopadla s sušenjem sveže oprane kolesarske opreme na vetru in dežju. Na najino srečo pa se je, še preden smo dosegli obalo že zjasnilo.

Pozno popoldan sva se končno usedla na najina železna konjička in se spustila po parku. Ob fenomenalnem zvoku žabe, podobnega nisva slišala še nikjer drugje, sva mimo mnogih pohodniških poti prispela do kampa z razgledom na vulkan Chaiten.

 

Petek, 2.12.

Dan sva začela zelo počasi, s prebujanjem ob prelepem razgledu in snemanju promocijskega filma za Bovški filmski festival. Ko sva se končno odpravila na makadamsko pot sva se zelo kmalu spopadla s prvo počeno gumo. Takoj sva preizkusila Erikove spretnosti v menjanju zračnice in moram reči, da mu je za prvič šlo odlično, tako da sva se odmajala po makadamu naprej.

Po kosilu sva po dolgem času uživala v več kilometrih asfalta – tako je letelo da sva z lahkoto nadoknadila počasno dopoldne. Hitro sva prišla do lepega prostora ob reki, kjer sva vsa blatna od makadama opravila obvezno sekundno tuširanje in uživala ob lovljenju rib.

 

Sobota, 3.12.

Oborožena s sladkorjem in čokolado, spopadla s prvim prelazom. Na dolžini osmih kilometrov sva se dvignila za 600 višinskih metrov. Kar na asfaltni cesti niti ne bi bil tak problem, vendar makadam!  Ledenik, kateremu sva se prvič približala tako, da sva opazila neverjetno modro barvo ledu, pa nama je dal nov zagon!

Po prelazu pa je sledila mirna pot med zelo majhnimi in osamelimi vasicami, ki v večini štejejo le par starih lesenih hišk. Pot nama je prekrižal le trmast bikec, ki ni hotel iz poti. Na koncu, utrujena od podviga, sva k eni od takih hiš kar zavila in šotorila na njihovem dvorišču.

 

Nedelja, 4.12.

Danes sva, z mislijo, da naju bo ulovil dež, zgodaj odrinila na pot do bližnjega mesta, kjer bi se skrila pred vremenskimi nevšečnostmi. Kmalu sva odkrila, da njihova deževna napoved pomeni pet kapljic na minuto in nadaljevala do Puyuhuapi-ja. Po poti so se nama odpirali prelepi pogledi na jezero, ki so obračanje pedal po makadamskih klancih precej olajšali!

Ko sva končno prispela v mesto, sva si privoščila težko pričakovano mesno večerjo in se malo civilizirala (beri topel tuš in pranje perila v kampu).

 

Ponedeljek, 5.12.

Za dobro jutro sva, ravno natovorjena ugotovila, da je Manji že tretjič počila zadnja guma (če to ni potrdilo, da je rit pretežka, pa ne vem kaj je 🙂). Po jutranji ”kolobociji” sva se podala ob fjordu do nacionalnega parka Queulat. Tam sva imela prvi manjši treking. Sprehodila sva se ob ledeniškem jezeru in prispela na točko, kjer se nama je odprl lep razgled na ledenik.

 

 

Torek, 6.12.

Drugi gorski prelaz na poti (8 kilometrski dvig za 500vm) nama je pokazal, da tudi če je vse asfaltirano, bo največji klanec sigurno makadamski! In ko se voziš tistih pičlih 5km na uro po luknjah, nastalih od avtomobilskih zavor, se počutiš kot majhna jadrnica, ki je zabredla v prevelike valove.

Vendar kot vse klance, sva premagala tudi tega in se utaborila na prelepem prostoru ob jezeru

 

Sreda, 7.12.

Po včerajšnjem prelazu, se nama je danes razgled spremenil. Prišla sva med spcake (zelo gole, strme gore, z zašiljenimi in zasneženimi vrhovi), ki sva jih v prejšnjem delu Patagonije pogrešala. Med njimi sva se spustila po dolini, kar pa nama je oteževal močnejši veter. Tako lahko rečem, da sem vesela, da imam Erika s seboj, saj sem se več kilometrov, kot račka za njegovim hrbtom, ”šlepala” v njegovem brezveterju.

Poleg gor, pa se je spremenila tudi vegetacija. Zapuščeni travniki so polni vijoličnih rožic, ki s svojim svežim vonjem vlivajo svežo energijo tudi tebi.

Zvečer pa sva prispela do mosta ob prelepi reki, kjer sva si zopet omislila 10 sekundni tuš (reke so vedno bolj ledene)!

In si privoščila prvo romantično večerjo – na ognju pečene zrezke na in šalčko vina

 

Četrtek, 8.12.

Danes sva prispela v Coyhaique, na četrtino najine poti!